Domačija na Bavarskem | (foto: Luka Gojkošek)
Estetika – in njena odsotnost
Komentar tedna Luka Gojkošek
Med prvomajskimi počitnicami sem z ženo dopustoval v Avstriji in južni Nemčiji. Pravijo, da je dobro iti v svet, da spoznaš, kaj vse imaš doma, česar drugod ni. In čeprav to res drži, se mi izkušnje tujine še bolj pomembne zdijo za razmislek, kaj dobrega bi od tam lahko prinesli domov. Vsi vemo, da je pri primerjavi germanskih dežel s Slovenijo nešteto področij, kjer bi lahko na dolgo in široko razpravljali o razlikah, mene pa je na tokratnem dopustu posebej nagovorilo nekaj na prvi pogled precej banalnega: estetika podeželja.
Ne vem, zakaj je tako, toda vedno bolj imam občutek, da smo v Sloveniji arhitekturo betona in hladnih fasad brez zelenja kot družba kar nekako posvojili.
Ko se vozimo skozi slovenska mesta in podeželske zaselke, se najbrž lahko strinjamo, da živimo na resnično čudovitem koščku sveta. Zahvaljujoč ekonomskemu razcvetu države od demokratizacije naprej smo lahko ponosni, da so razpadajoči in slabo vzdrževani objekti postali bolj izjema kot pravilo. Imamo veliko povsem na novo zgrajenih ali preurejenih cestišč, pločnikov, krožišč, sprehajališč, kolesarskih poti, stanovanjskih hiš, blokovskih naselij, javnih zgradb in mestnih trgov. Krivično bi bilo trditi, da večina novejših objektov pri nas nima estetske vrednosti. Kljub temu pa si bom vzel pravico potožiti, da na premnogih sodobnih hladno belih in sivih fasadah, na industrijskih ograjah okrog balkonov in praznih hišnih zelenic, na do zadnjega kotička zabetoniranih ulicah ter mestnih in grajskih trgih moje oči ne najdejo prijetnega počitka. Ne vem, zakaj je tako, toda vedno bolj imam občutek, da smo v Sloveniji arhitekturo betona in hladnih fasad brez zelenja kot družba kar nekako posvojili.
Hvala Bogu imamo še vedno nemalo lepo urejenih domačij z estetsko dodelanimi fasadami, poslikavami, izrezljanimi balkonskimi ograjami ter cvetličnimi koriti na njih, sadovnjaki in urejenimi vrtovi okrog hiše, z gospodarskimi poslopji, ki ne zgledajo kot industrijske hale … ampak veste kaj? Na avstrijskem in bavarskem podeželju je tovrstna urejenost objektov standard. Tam so hiše in kmetije skoraj brez izjeme umetniški izdelki, ki tudi v sodobnih preoblekah in novogradnjah ne opuščajo izjemno tankočutnega odnosa do krajevne estetike in zelenja. Pa ne samo zasebna zemljišča! Ničkolikokrat je pločnik od cestišča načrtno ločen za nekaj metrov, zato da vmes nastane prostor za zgoščen drevored. V križiščih so otočki med voznimi pasovi pogosto zasajeni s cvetličnimi gredami, škarpe so preurejene v cvetlične skalnjake, industrijske hale so oblečene v leseno fasado in povsod je najti veliko urejenih zelenic in dreves. Germanski podalpski kraji so prava paša oči.
Kjerkoli že tičijo vzroki – bodisi v komunističnem, bodisi v kapitalističnem funkcionalizmu – mislim, da bi bilo dobro, da vsak pri sebi iskreno premisli, kakšno vizualno domače okolje si je ustvaril in kako se v njem počuti.
Ob vsem videnem sem začel razmišljati, kako močno okolje vpliva na človekove miselne procese. Verjetno vsi poznamo občutek, kakšen užitek je zadihati v sveže pospravljeni in očiščeni sobi. Kako utesnjeni smo prej bili, se zavemo šele takrat, ko doživimo preobrazbo, in najbrž me je ravno zato germansko okolje na dopustu tako močno prevzelo. Zamislite si, kakšen vpliv ima na nas zunanje okolje, po katerem se vsak dan gibljemo. Prepričan sem, da so se naši predniki tega zavedali precej bolj od nas. Stare slovenske domačije so imele izjemno dodelano vizualno estetiko, prav tako tradicionalni kozolci ter stare meščanske stavbe in vile. V genih torej čut za ruralno in urbano estetiko Slovenci imamo. Zakaj potem danes pri prenovah in novogradnjah prevladujejo monotone fasade, prazna dvorišča brez dreves in hladne industrijske ograje? Zakaj na novih objektih ni več cvetličnih korit na oknih, zakaj dotrajana drevesa in drevorede zgolj odstranimo, brez da bi jih nadomestili z novimi? Razumem, da rastline terjajo določeno skrb in sredstva, pa vendarle to ne more biti vzrok za njihovo trajno eliminacijo iz arhitekture.
Kjerkoli že tičijo vzroki – bodisi v komunističnem, bodisi v kapitalističnem funkcionalizmu – mislim, da bi bilo dobro, da vsak pri sebi iskreno premisli, kakšno vizualno domače okolje si je ustvaril in kako se v njem počuti. Ni več zgolj hipoteza, da urejena in zelena okolica pomembno vpliva na ravni posameznikovega stresa in produktivnosti. Ko se bomo enkrat zavedali estetskega potenciala, ki ga v domačem okolju imamo, lahko začnemo vsak pri svojem balkonu, pri svoji ograji, pri svojem vrtu. Polepšajmo si življenje z majhnimi estetskimi detajli, korak za korakom. Ko bomo iz svojega koščka sveta ustvarili občudovanja vredno domovanje, se bomo v njem gotovo dobro počutili. Bolj bomo sproščeni, bolj zadovoljni, bolj bomo v življenju uspešni. In ko bo večina prebivalstva spoznala pomen lepo urejenega okolja, bodo temu trendu primorani slediti tudi načrtovalci javne infrastrukture.
Naši predniki so znali, naši severni sosedje znajo še danes. Naredimo si uslugo in povrnimo estetiki domovinsko pravico v naših domovih tudi mi.
