Spomenik Osvobodilne fronte slovenskega naroda pred Vidmarjevo vilo pod Rožnikom | (foto: Nebojša Tejić / STA)
Dan, ko se ni zgodilo »prav nič«
Slovenija Mateja Subotičanec
Slovenija vsako leto 27. aprila praznuje takoimenovani dan upora proti okupatorju, praznik, ki je bil v prejšnjem režimu utemeljen kot dan ustanovitve Osvobodilne fronte (OF). Vendar zgodovinar dr. Jože Možina poudarja, da je odgovor na vprašanje, kaj se je na ta dan leta 1941 dejansko zgodilo, preprost in nenavaden: zgodilo se ni nič.
Dogodek, ki ga »praznik« obeležuje, se je zgodil 26. aprila 1941, ko je v Vidmarjevi vili v Rožni dolini potekal sestanek skupine komunistov in njihovih prijateljev. Sestanek je bil manj pomemben, na njem ni bilo niti voditelja slovenskih komunistov Edvarda Kardelja niti vidnih predstavnikov krščanskih socialistov, kot sta bila Edvard Kocbek ali Aleš Stanovnik.
V senci pakta Hitler-Stalin
Viri razkrivajo, da vsebina sestanka leta 1941 ni bila uperjena proti nemškemu okupatorju. V tistem obdobju je namreč še vedno veljal pakt Hitler-Stalin, po katerem sta nacistična Nemčija in Sovjetska zveza sodelovali. Ker so bili slovenski komunisti podrejeni diktatu kominterne in Stalina, so bili v kolaborantskem odnosu z nacisti.
Namesto o osvobodilni fronti so takrat razpravljali o protiimperialistični fronti, ki je bila usmerjena proti Angležem in Francozom. Nemčija kot agresor takrat ni bila v prvem planu, sovražnik pa je bil »angleški in francoski imperializem«. Atribute »upora proti okupatorju« so temu datumu pridali kasneje, da bi prikrili obdobje komunistične kolaboracije z nacisti, ki je trajala vse do Hitlerjevega napada na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941.
Drugi sogovornik v Mozaiku dneva, dr. Matija Ogrin pa 27. april vidi kot lažno konstruiran in vsiljen s strani totalitarnega režima. Dr. Možina dodaja, da so si komunisti lastili začetek upora, čeprav so se okupatorju dejansko prvi uprli mobilizirani vojaki jugoslovanske vojske, primorski tigrovci in duhovniki, ki so se fašizmu upirali že prej.
Posledice na narodno identiteto in sožitje
Vsiljevanje neresničnih zgodovinskih dejstev ima po mnenju sogovornikov globoke posledice na psihološki ustroj slovenskega prebivalstva. Dr. Ogrin opozarja na stanje neidentitete ali neistovetnosti, ki se pojavi, ko narod ne pozna svoje resnične zgodbe. Brez sprejetja resnice, ki vključuje tudi boleča dejstva o revoluciji in povojnih moriščih, sožitje v družbi ni mogoče.
»Mi ne moremo priti do sožitja in do nekega mirnega, tvornega sobivanja z lažjo v žepu,« poudarja Ogrin. Ključ do prihodnosti naj bi bilo sočutje, ki pa je v slovenski družbi pogosto blokirano zaradi ideoloških pregrad, ki delijo celo mrtve na »naše« in »vaše«. Soočenje z dejstvi o 27. aprilu, bi bil prvi korak k premoščanju moralne poškodovanosti, ki jo je zapustil prejšnji režim. Dr. Ogrin izpostavlja sočutje, saj je to zmožnost, da v drugem človeku vidimo posameznega sočloveka in njegovo zgodbo, ne pa le brezimne množice. To je po njegovem mnenju ključno, saj v končni fazi brez sočutja ne moremo imeti prave demokracije.
