Mitja Ferenc in Rosvita Pesek | (foto: Rok Mihevc)
Domoljubje v teoriji da, v praksi ne. Pogovor z dr. Rosvito Pesek in dr. Mitjo Ferencom.
Novice Alen Salihović
Slovenci se radi strinjamo, da je imeti rad svojo državo vrednota. A ko je treba to pokazati v praksi – v šolah, politiki ali odnosu do lastne zgodovine – se pogosto zatakne. To je ena ključnih ugotovitev pogovora z dr. Rosvito Pesek in dr. Mitjo Ferencom, ki sta vsak s svojega področja osvetlila stanje slovenske družbe danes.
Domoljubje ostaja na deklarativni ravni
»Težko boste našli koga, ki bi rekel, da domoljubje ni vrednota,« pravi dr. Rosvita Pesek. A razlika med besedami in dejanji je očitna.
Čeprav se vsi strinjajo, da bi morali mladi bolje poznati osamosvojitveno zgodovino, se učni programi že desetletja ne premaknejo bistveno naprej. Po njenem mnenju razlog ni več v časovni bližini dogodkov ali dejstvu, da so nekateri akterji še živi, temveč v tem, da se zgodovina ne želi zapisati na način, ki bi bil sprejemljiv za vse.
Posledice so vidne: generacije mladih, ki o nastanku države vedo premalo, zato tudi težje razvijejo odnos do nje. »Potem pa plavamo kot posamezniki v globalnem svetu,« opozarja.
Zamolčana preteklost še vedno deli družbo
Dr. Mitja Ferenc opozarja, da Slovenija tudi po več kot treh desetletjih samostojnosti ni opravila z osnovnimi vprašanji iz druge svetovne vojne in povojnega časa.
Napredek sicer obstaja – raziskave, odkrita grobišča, knjige – a bistveni koraki ostajajo nedokončani. »Še vedno nimamo urejenih osnovnih civilizacijskih vprašanj: pravice do groba in pravice do imena,« poudarja.
Ob tem izpostavlja tudi dvojna merila. Medtem ko Slovenija izkazuje empatijo do žrtev drugod, doma pogosto ni enake pripravljenosti za reševanje vprašanja nepokopanih in neidentificiranih žrtev.
Umetnost kot prelomnica
Pomemben premik pa po njegovem mnenju prinaša umetnost. Film Naša kri, ki si ga je ogledalo že več deset tisoč ljudi, odpira čustveno razsežnost zgodovine.
»To je več kot ne vem koliko knjig,« pravi Ferenc. Film ne spodbuja sovraštva, temveč gledalca postavi pred vprašanja odločitev, odgovornosti in človečnosti.
Od dialoga do političnega razkola
Ko dr. Pesek primerja začetek demokracije z današnjim časom, ugotavlja zanimiv paradoks. Na začetku so politiko vodili »amaterji«, ki pa so kljub zahtevnim razmeram znali sodelovati in se pogovarjati. Danes imamo profesionalne politike, a manj dialoga. »Poslanci se danes več ne slišijo,« opozarja.
K temu prispeva tudi stanje v medijih. Po njenem mnenju je pluralnost vse bolj ogrožena, kar predstavlja resen problem za demokracijo.
Družbena omrežja: prostor brez odgovornosti
Posebno tveganje predstavljajo družbena omrežja, kjer se informacije širijo brez odgovornosti in preverjanja. Pesek opozarja na osebno izkušnjo, ko se je po spletu razširila lažna novica o njenem zdravstvenem stanju, kar je povzročilo paniko med bližnjimi.
»Skrbi me za ljudi, ki ne znajo ločiti resnice od laži,« pravi. V takšnem okolju posameznik težko presodi, komu verjeti, kar še dodatno spodkopava zaupanje v družbi.
Razkritja, ki rušijo iluzije
Nedavna razkritja spornih pogovorov v politiki po mnenju sogovornikov razkrivajo realno stanje. »Po eni strani grozno, po drugi strani pa dobro, da se je razodelo,« pravi Ferenc.
A hkrati takšni dogodki poglabljajo nezaupanje. »Prihajamo v čas, ko se moramo vprašati, komu sploh še zaupati,« dodaja Pesek.
Brez korenin ni prihodnosti
Osrednje sporočilo pogovora je jasno: brez poznavanja zgodovine, brez spoštovanja žrtev in brez zaupanja v institucije ni trdne družbe.
Če posameznik ne ve, od kod prihaja in komu lahko verjame, postane skupnost krhka. »Smo kot na krovu Titanika,« slikovito opozarja dr. Pesek.
Med odgovornostjo in izbiro
Slovenija se tako znajde na razpotju. Na eni strani stoji potreba po resnici, dialogu in odgovornosti. Na drugi strani pa vztrajanje v delitvah, molku in nezaupanju.
Vprašanje, ki ostaja, ni več le politično, temveč temeljno družbeno: ali bomo znali iz lastne zgodovine potegniti nauke – ali pa bomo še naprej bežali pred njo.



