Med obsedenostjo in boleznijo: kje poteka meja razločevanja?

Novice 18. 03. 2026, 06:19 Marjana Debevec

Kako razlikovati obsedenost od duševne bolezni, so na okrogli mizi sredi februarja, v Mariboru govorili nadškof dr. Marjan Turnšek, eksorcist mariborske nadškofije Marjan Veternik in psihiater Tilen Zamuda. Pogovor, kjer je bilo govora tudi o vlogi eksorcista in psihiatra pri soočanju z duševnimi in duhovnimi motnjami, je vodila dr. Barbara Simonič. Spregovorili so o konkretnih primerih razločevanja med psihično boleznijo in vplivi hudega duha, pa tudi o tem, katere so njegove vstopne točke v naše življenje. Posnetek prvega dela tega zelo odmevnega pogovora ste lahko slišali v oddaji Srečanja.

Kako razlikovati med duševno boleznijo in duhovno stisko? Kdaj gre za psihiatrično motnjo in kdaj za vpliv duhovnega zla?

Na ta občutljiva vprašanja so odgovarjali sogovorniki z različnih strokovnih področij, pogovor pa je osvetlil sodelovanje teologije, pastoralne prakse in medicine pri soočanju z najzahtevnejšimi oblikami človeške stiske.

Psihiatrični pogled: ko se bolezen kaže kot »duhovna izkušnja«

Psihiater Tilen Zamuda je poudaril, da se nekatere duševne motnje – zlasti psihoze – lahko navzven kažejo na način, ki ga ljudje razumejo kot nadnaraven ali duhovni pojav. Ključna težava pri psihozi je moteno presojanje resničnosti, ki se izraža v blodnjah, halucinacijah in razpadu mišljenja. Vsebina teh doživljanj pa je močno odvisna od kulturnega in verskega okolja posameznika.

»Psihoza je stanje, pri katerem ima človek motnjo v zaznavanju in presojanju resničnosti. Blodnje so trdna prepričanja, ki ne temeljijo na realnosti, a so za posameznika popolnoma resnična. Vsebinsko so zelo odvisne od kulturnega okolja, v katerem človek živi.«

Po Zamudovih besedah je zato nujna strokovna previdnost: verska simbolika sama po sebi še ne pomeni bolezni, hkrati pa intenzivna religiozna vsebina ne izključuje psihiatrične diagnoze.

»Pri religioznih blodnjah je značilno, da ni nobene odprtosti za dvom. Človek je stoodstotno prepričan v svoj prav in ne dopušča možnosti drugačne razlage. To je pomemben pokazatelj, da ne gre za zdravo duhovno izkušnjo.«

Pomembni znaki duševne motnje so izguba dvoma, poslabšanje vsakodnevnega funkcioniranja, egocentričnost doživljanj in pojav halucinacij, ki človeka vznemirjajo ali vodijo v neobvladljivo vedenje.

»Duševna motnja praviloma človeka vznemirja in mu jemlje svobodo. Začne pešati na področju dela, odnosov, skrbi zase. Zdrava duhovnost pa človeka dolgoročno pomirja in mu pomaga živeti bolj polno.«

Teološki okvir: človek kot celota telesa, duše in duha

Nadškof Marjan Turnšek je iz teološkega zornega kota pojasnil, da je človek neločljiva celota telesne, duševne in duhovne razsežnosti.
»Človek nikoli ne deluje samo telesno ali samo duhovno.

Vedno gre za celoto. Zato tudi ni mogoče, da bi eno področje zdravili, druga pa zanemarili. Če zanemarimo to celostnost, človeka ne razumemo prav.«

Zlo po krščanskem razumevanju ni enakovredno Bogu, temveč izhaja iz svobodne odločitve zavestnih bitij, ki se lahko odločijo proti dobremu. Prav zato je razločevanje nujno in postopno.

»Bog človeka ne odrešuje proti njegovi volji. Odrešenje je vedno povabilo k sodelovanju. Človek ostaja svoboden in prav v tej svobodi se odloča, ali bo stopil na pot dobrega.«

Posebej je poudaril pomen sadov duhovnosti. Prava, zdrava duhovnost se kaže v rasti ljubezni, miru, potrpežljivosti in odprtosti do drugih. Če pa duhovne prakse vodijo v zaprtost, strah, razdražljivost ali konfliktnost, to ni znamenje delovanja Boga, temveč opozorilo, da gre za nekaj drugega.

»Jezus pravi: po sadovih jih boste spoznali. Če iz nečesa dolgoročno rastejo mir, ljubezen in sprejemanje, potem je to od Boga. Če pa rastejo strah, zapiranje vase in razdiralnost, potem to ne more biti zdrava duhovnost.«

Izkušnja eksorcista: obsedenost je redka

Eksorcist Marjan Veternik je iz prakse poudaril, da se obsedenost pojavi izjemno redko in da je prav eksorcist tisti, ki je do takšnih sklepov najbolj zadržan.

»Prvi, ki bo najmanj verjel, da je nekdo obseden, je eksorcist. Obsedenost je zelo redka, večina ljudi je pod vplivom stiske, ran ali grehov. Zato je treba najprej ugotoviti vzrok in ga začeti sanirati.«

Večina ljudi, ki poišče pomoč, ni obsedena, temveč se sooča z notranjimi ranami, psihičnimi stiskami ali posledicami življenjskih odločitev.

Vstopne točke za hudiča

Veternik je opisal tako imenovane »vstopne točke«, prek katerih lahko zlo vpliva na človeka: družinske obremenitve, travme, osebni grehi, okultne prakse in oddaljenost od vere.

»Če ne odstranimo vzroka, zdravljenje ne more biti celostno. Ko se človek spravi z Bogom, se pogosto začnejo urejati tudi psihične in telesne težave. Včasih zadostujeta že dobra spoved in duhovno spremljanje.«

Po njegovih besedah je lahko duhovno onesnažen tudi prostor. »Gre za neki kraj, kjer se je dogajal recimo nek zločin, ali pa je na tem prostoru večkrat prišlo do hudih stvari. In Slovenija ima ogromno prostorov in krajev, kjer so se zgodili zločini.

Mi hodimo po njih, vozimo se po njih, bivamo na njih celo, in to vse deluje na nas. Vse to so prostori, kjer ima hudobni duh gotovo več moči, kot kjerkoli drugje.«

Poznamo več vrst vpliva hudega duha na človeka. Najhujša je obesednost. »Nekateri teoretiki pa še ločijo obsedenost in posedenost, to sta dve obliki:
– obsedenost je recimo bolj to, da hudič nagaja posamezniku od zunaj, kot če rečeš domačo, da te spodbuja k slabim mislim oz. nagovarja od zunaj;
– posednost pa je, ko hudič nekako obvladuje človeka kot orodje in skozi njega deluje na različne načine.«

Ekorcizem ni čarovnija

Veternik je ob tem poudaril nujnost sodelovanja s psihiatri in pomen spovedi, molitve ter postopnega duhovnega spremljanja. Eksorcizem je vedno zadnja možnost in nikoli samostojen ukrep.

»Eksorcizem ni čarovnija. To je molitev Cerkve in vedno zadnja stopnja. Brez sodelovanja zdravnikov in brez osebnega odnosa z Jezusom nima smisla.«

Najpogosteje ga obiščejo zaradi splava

Marjan Veternik splav razume predvsem kot globoko duhovno rano, ki lahko – po njegovih izkušnjah – vpliva ne le na duševno stanje ženske, temveč tudi na njen notranji mir in življenjsko ravnovesje.

Poudaril je, da se ženske po splavu pogosto soočajo z depresijo, tesnobo in občutki krivde, ki jih klasična psihiatrična obravnava ne odpravi, če se ne dotakne tudi duhovnega vzroka stiske.

Po njegovih besedah se v nekaterih primerih v domovih teh žensk pojavijo nenavadni pojavi – občutki nemira, slišanje glasov, premikanje predmetov – kar razume kot posledico nerešenega duhovnega bremena.

Veternik je ob tem poudaril, da ne zanika pomena psihiatrične pomoči, vendar meni, da ta pogosto lajša posledice, ne pa vzroka. Ključen korak vidi v priznanju krivde, spravi z Bogom in simbolni prekinitvi vezi s preteklim dejanjem.

Kot osrednje sredstvo ozdravljenja izpostavlja iskreno spoved, molitev ter darovanje maše za splavljene otroke. V praksi opaža, da se pri številnih ženskah po tem postopku začnejo stanje, odnosi in notranji mir postopno izboljševati, pogosto po spovedi ni potrebe po nadaljnjih izrednih posegih.

Bila je popolnoma skrčena

Eksorcist Marjan Veternik je z udeleženci okrogle mize delil tudi zgodbo, ko so mu pripeljali obesedeno dekle, staro približno 25 let. Poklicali so ga pred župnišče, saj ni hotela iz avta.

»Ko sem prišel dol, sem videl, da je bila popolnoma skrčena, v hudih krčih. Ko sem se ji približal, je nenadoma skočila proti meni, nato pa spet padla v krč.«

Dva domača sta jo prinesla v Veternikovo pisarno in jo položila na tla. »Ni mogla govoriti, ni mogla vzpostaviti stika. Ko smo začeli z molitvijo, se je začela burno odzivati, kričati, bila je nasilna, delala je grozljive grimase.

Kar je bilo posebej nenavadno: izredno močno je hrepenela po blagoslovljeni vodi. Popila jo je približno liter in pol, nato pa je vse izbruhala,« je pripovedoval eksorcist.

»Po približno dveh urah vztrajne molitve se je začela umirjati. Prišla je k sebi, začela normalno govoriti, opravila je spoved in bila je popolnoma mirna.«

Kasneje so ugotovili tudi vzrok. »Dekle je imelo za seboj zelo razuzdano življenje, zlorabe in številne spolne odnose. Ko je bila osvobojena, se je njeno stanje bistveno spremenilo.

To je bil primer, kjer se je izredno delovanje hudega duha jasno razkrilo in kjer je bila osvoboditev očitna.«

Kaj pa sploh je eksorcizem?

Marjan Veternik je takole pojasnil: »Eksorcizem pa je molitev Cerkve. To ni molitev samo eksorcista; eksorcist dobi pooblastilo od škofa, to pomeni, da v njegovi moči, v moči škofa, ki je po škofovskem posvečenju del apostolskega zbora, opravlja to službo.

In to je moč Jezusa Kristusa, ki jo je podelil apostolom, ko je rekel: ’Pojdite, oznanjajte, ozdravljajte bolnike in izganjajte hudobne duhove.’«

Pri tem je omenil razliko med malim in velikim eksorcizmom. »Pri najhujših oblikah je gotovo potreben veliki eksorcizem, poznamo pa še mali eksorcizem, ki ga lahko moli vsak duhovnik.

Velik eksorcizem pa lahko moli samo duhovnik, ki ga škof posebej pooblasti. In za te težje oblike ali najhujše oblike je gotovo potreben eksorcizem za osvoboditev tega človeka.«

Sklep: sodelovanje namesto nasprotovanja

Okrogla miza je jasno pokazala, da nasprotje med psihiatrijo in duhovnostjo ne prinaša sadov. Človek namreč potrebuje celostno obravnavo, v kateri medicina, psihologija in duhovna podpora sodelujejo.

Strah, predsodki in hitre razlage lahko povzročijo več škode kot koristi. Ključno sporočilo večera je bilo preprosto, a zahtevno: poslušati, razločevati in poiskati pomoč – pravočasno in na pravem mestu.