Dr. Krištof Zevnik: Slovenski bolnik na koncu plača zdravstveni sistem kar trikrat

Novice 18. 03. 2026, 13:36 Mateja Subotičanec

Ob razkritjih prisluškov, ki so v zadnjih dneh odprla vprašanja o vplivu in netransparentnosti v državi, se zdi, da je korupcija v zdravstvu potisnjena nekoliko v ozadje. A to je lahko zavajajoče. V slovenskem zdravstvenem sistemu se letno obrne okoli sedem milijard evrov. O tem, kje so največje težave sistema, kdo v njem izgublja in zakaj je po mnenju nekaterih nujna temeljita reforma, smo se pogovarjali z zobozdravnikom dr. Krištofom Zevnikom.

»Podatki so skriti in nepregledni«

Ena od ključnih težav slovenskega zdravstva je po njegovem mnenju netransparentnost. Poslušalci do osnovnih podatkov, kot so čakalne vrste, zelo težko pridejo.

»Sistem je tako naravnan, da so podatki dejansko skriti v zapletenih razpredelnicah. Te so pogosto objavljene kot PDF-priloge, celo skenirane, tako da z njimi ne moreš delati niti z računalniškimi orodji. Skratka – skriti so tako, da so nepregledni,« opozarja.

Ob tem dodaja, da se pozornost javnosti pogosto preusmerja drugam: »Mainstream mediji in politika problematizirajo zdravnike, ampak problem niso zdravniki. Problem je, kako se v zdravstvu naroča material in kdo pri tem pobere maržo.«

Po njegovih besedah prav nepreglednost omogoča, da sistem ostaja nespremenjen: »Gre za sedemmilijardno vrečo in netransparentnost je ključni faktor, da ostane vse tako, kot je.«

»V Sloveniji nimamo pravega javnega zdravstva«

Zevnik je kritičen tudi do samega koncepta slovenskega zdravstva, ki ga ne vidi kot resnično javnega. »Slovenski poslušalci morajo vedeti, da v Sloveniji nimamo pravega javnega zdravstva. V pravem javnem zdravstvu so ceniki transparentni in javno dostopni, pri nas pa so celo cene diagnostičnih storitev poslovna skrivnost,« poudarja.

Po njegovem gre za sistemsko anomalijo, ki v zadnjih letih ni bila odpravljena: »Vlada se ni potrudila, da bi omogočila transparentnost. To je ena ključnih napak.«

Kritičen je tudi do potez države pri financiranju sistema: »Pokrivanje izgub bolnišnic in dobaviteljev ni reforma, ampak prilivanje olja na ogen. To ni sistemska sprememba, ampak podaljševanje problema.«

Kdo izgublja? »Na koncu vedno bolnik«

Na vprašanje, kdo v takem sistemu izgublja, Zevnik odgovarja brez zadržkov: bolnik. »Na koncu dejansko izgubi bolnik, ki bi moral biti osrednji element zdravstva, pa ni,« pravi.

Pojasni tudi, kako bolnik sistem dejansko plača večkrat: »Bolnik plača trikrat. Najprej skozi obvezne prispevke, potem s čakanjem v dolgih vrstah, in ko obupa, gre k zasebniku in plača še enkrat iz svojega žepa.« Po njegovem mnenju je to eden največjih paradoksov slovenskega sistema.

»Zdravniki so zgroženi nad diskreditacijo«

V javnosti se pogosto pojavljajo očitki na račun zdravnikov, kar Zevnik zavrača. »Zdravniki so zgroženi. Zdravnik in bolnik sta eno – to velja povsod po svetu. Če začne politika to razbijati za svoje namene, to povzroča revolt,« opozarja.

Dodaja, da zdravniki delujejo v korist bolnikov, ne proti njim, in da takšna retorika škoduje celotnemu sistemu.

Volitve kot prelomnica?

Po njegovem mnenju bodo prihajajoče volitve pomembne tudi za prihodnost zdravstva. »Vsak državljan se mora vprašati, kaj potrebuje v življenju in kaj mu politika ponuja. Ta vlada je imela štiri leta časa, da uredi sistem, pa je popolnoma odpovedala,« ocenjuje.

Kot glavne rezultate izpostavlja: »Nedostopnost je večja, čakalne dobe so daljše, preplačila materialov pa ogromna.«

Po njegovem so volitve priložnost za spremembo smeri: »Te volitve so odločilne, ali bomo lahko preobrnili smer v kakovostno in dostopno javno zdravstvo.«

Zakaj zdravniki molčijo?

Zevnik je eden redkih zdravnikov, ki se javno izpostavlja. Večina njegovih kolegov tega ne počne.

»Zdravniki imajo ogromno dela, od jutra do večera, včasih tudi ponoči. Težko zbereš energijo, da se izpostaviš v sistemu, ki ne podpira pravih informacij,« pojasnjuje.

Ob tem opozarja tudi na vpliv medijev: »Obstaja popolna medijska blokada. Prave informacije ne pridejo do ljudi, zato vsi živimo v nekem mehurčku.«

»To ni javno, ampak državno zdravstvo«

Za konec je Zevnik še enkrat poudaril svojo osnovno tezo: »To ni javno zdravstvo, to je državno, nedostopno zdravstvo.«

Po njegovem mnenju tak sistem omogoča politiki, da deluje brez pravega nadzora: »V takem okolju lahko politiki počnejo, kar želijo.«