Sajovic: Mučeništvo Bernarda Štuheca je pričevanje zvestobe veri

Sajovic je svojo pridigo povezal z odlomkom iz Svetega pisma, v katerem Jakobovi sinovi iz zavisti načrtujejo umor svojega brata Jožefa. Po njegovih besedah svetopisemske zgodbe niso le pripovedi iz preteklosti, temveč nagovarjajo tudi današnjega človeka. Kot je poudaril, je Božja beseda »živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč« ter presoja človekove misli in vzgibe srca.

Zgled slovenskih mučencev

Sajovic je ob tem spomnil na skupino tridesetih slovenskih mučencev, med katerimi je tudi Bernard Štuhec. Ti so po njegovih besedah »iz ljubezni do Jezusa Kristusa ostali zvesti do konca in se pred nasprotniki vere niso ustrašili«. Poudaril je, da mučeništvo v krščanskem razumevanju ni človekov načrt, temveč dar: »Bog si izbere svoje pričevalce in jih na izraz najvišje ljubezni – darovanje lastnega življenja – pripravlja po svojih skrivnostnih poteh.«

Vernike je povabil, naj na življenje salezijanskega bogoslovca gledajo z očmi vere. Štuhec je bil po njegovih besedah mladenič, ki je »pri svojih petindvajsetih letih nekje v štajerskih jamah prelil svojo mlado kri za Kristusa.«

Od družinske vere do salezijanskega poklica

Sajovic je predstavil tudi življenjsko pot Bernarda Štuheca. Rodil se je v Kupetincih v župniji Svetega Jurija ob Ščavnici v številni in verni družini z dvanajstimi otroki. Po pričevanjih salezijancev ga je mati že pred rojstvom posvetila Brezmadežni Devici Mariji.

Kot deček je vstopil v salezijanski zavod v Veržeju, kjer je obiskoval nižjo gimnazijo. Vzgojitelji so ga opisovali kot zglednega in duhovno zrelega mladeniča, ki je izstopal po pobožnosti in zanesljivosti. Po njihovih besedah bi ga lahko primerjali celo s svetim Dominikom Savijem, znanim donboskovim gojencem.

Kasneje je stopil v salezijanski noviciat na Radni pri Sevnici, kjer je nadaljeval svojo pot redovnega poklica. Njegovi tovariši so ga opisovali kot »mistično dušo, stalno povezano z Bogom, izredno prijazno in ustrežljivo do vseh.«

Vojna in zadnja pot v taborišče

Njegovo življenjsko pot je prekinila druga svetovna vojna. Nemška okupacija je prizadela tudi salezijanske ustanove, bogoslovci pa so bili primorani zapustiti Radno. Štuhec je kasneje nadaljeval študij v Ljubljani, kjer so ga predstojniki videli kot bodočega profesorja na salezijanski gimnaziji na Rakovniku.

Ob koncu vojne so se številni begunci umaknili na Koroško, med njimi tudi salezijanski bogoslovci. Angleške oblasti so jih pozneje vrnile v Jugoslavijo, kjer so jih zajele partizanske enote. Priče so pripovedovale o nasilju nad zaporniki že med transportom.

Bernarda Štuheca so zadnjič videli kot ujetnika v taborišču na Teharjah. Njegov sobrat Franc Kuhar je pozneje zapisal, da so bili zaporniki tam izpostavljeni mučenju in poniževanju, duhovniki in bogoslovci pa so bili pogosto posebna tarča sovraštva do vere.

Kri mučencev kot seme novih kristjanov

Kraj njegove smrti ni natančno znan. Po domnevah bi lahko bil ubit v rudniških jamah pri Hrastniku, v Rečici pri Laškem ali na katerem izmed drugih morišč po Sloveniji.

Sajovic je ob koncu pridige poudaril, da zgled Bernarda Štuheca ostaja navdih tudi za današnje kristjane. Njegovi sodobniki so o njem govorili kot o človeku globoke pobožnosti, ljubeznivosti in zvestobe dolžnostim.

Ob tem je spomnil na starokrščansko misel Tertulijana, da je »kri mučencev seme novih kristjanov«. Izrazil je željo, da bi pričevanje slovenskih mučencev tudi danes prebudilo nove in goreče kristjane ter spodbudilo nove duhovniške in redovniške poklice.