Ustavno sodisce, sodnik, kladivo. | (foto: Tamino Petelinšek / STA)
Pravo ne more obstajati brez naše skupne odločitve, da ga jemljemo resno
Komentar tedna dr. Božo Cerar
V času vse večje negotovosti v mednarodni skupnosti se vedno znova vračamo k preprosti, a temeljni misli: mir in dostojanstvo človeka nista samoumevna, temveč zahtevata odgovornost – tudi odgovornost držav, da spoštujejo pravila.
Tema današnjega komentarja se tako glasi: Pravo in varnost v sodobnih krizah – ali pravni okvir še vedno določa meje ravnanja držav?
Sodobni svet se vse bolj sooča z vprašanjem, ki je bilo še pred nekaj desetletji skoraj samoumevno – ali mednarodno pravo še vedno omejuje ravnanje držav? Na prvi pogled da. Temeljna pravila, ki urejajo uporabo sile in ravnanje v vojnah, ostajajo enaka. Prepoved uporabe sile, pravica do samoobrambe ter zaščita civilistov še vedno stojijo v središču mednarodnega reda.
Toda praksa kaže bolj zapleteno in tudi bolj zaskrbljujočo sliko.
V zadnjih letih se pravo pogosto uporablja selektivno. Države ga razlagajo po svoje, ga prilagajajo ali pa ga včasih sploh ne poskušajo več resno utemeljiti. Mednarodno pravo torej ni izginilo, vendar izgublja svojo dejansko moč. Ključno vprašanje danes ni več, ali pravila obstajajo, ampak ali jih države res spoštujejo.
Temelj sistema je, kot rečeno, prepoved uporabe sile, z izjemo samoobrambe. Meddržavno sodišče je v znani zadevi Nikaragva leta 1986 jasno povedalo, da je uporaba sile dovoljena le v izjemnih primerih – ob oboroženem napadu in ob spoštovanju nujnosti in sorazmernosti. Ta pravila veljajo še danes. A razlika med tem, kar pravo zahteva, in tem, kar države dejansko počnejo, je vse večja.
Kljub temu pravo ni brez pomena. Po napadih Al Kaide 11. septembra leta 2001 na cilje v New Yorku in Washingtonu so Združene države uveljavljale pravico do samoobrambe proti teroristični organizaciji, kar je mednarodna skupnost v veliki meri sprejela. Varnostni svet OZN je takšno razlago implicitno podprl, kar je pomenilo pomemben premik v razumevanju prava. Nato je leta 1999 posredoval na Kosovu (da zaustavi humanitarno krizo oziroma prepreči etnično čiščenje civilnega albanskega prebivalstva) brez mandata Varnostnega sveta (zaradi veta Rusije in Kitajske), kar je bilo pravno sporno, a politično utemeljeno kot nujno humanitarno posredovanje. Ta poseg je bil pogosto opisan kot »nezakonit, a legitimen«, kar ponazarja trajno napetost med pravno formalnostjo in politično legitimnostjo. Pravo se torej ne opušča, temveč se prilagaja novim razmeram.
A hkrati živimo v svetu, kjer so kršitve pogoste in razširjene. Posredovanje koalicije voljnih na čelu z ZDA v Iraku leta 2003 je bilo široko označeno kot nezakonito. Danes pa smo priča tudi izjavam ameriških predstavnikov, ki odkrito grozijo z napadi na civilno infrastrukturo ali celo z uničenjem celotnih družb. To kaže na nevaren premik – ne le kršitev prava, temveč zmanjševanje spoštovanja do njega sicer.
Ruski napad na Ukrajino vključuje napade na civilno infrastrukturo, pokole -spomnimo se Buče in deportacije civilnega prebivalstva in druge hude kršitve. Tudi nedržavni akterji, kot je Hamas, zavestno napadajo civiliste in jemljejo talce. Ravnanje Izraela v Gazi in Libanonu sproža resna vprašanja glede zaščite civilnega prebivalstva. Iran s posrednimi napadi (preko Hezbolaha, Hamasa, Hutijev in milic v Iraku in Siriji) že desetletja destabilizira regijo, Kitajska pa pogosto blokira mednarodno ukrepanje zoper kršitelje.
Skupni imenovalec teh primerov je jasen: pravo obstaja, vendar se uporablja po izbiri. Veliko slabost mednarodnega prava predstavlja njegovo izvrševanje. Čeprav predvideva kaznovanje vojnih zločinov, politični voditelji le redko odgovarjajo. Pogosto so kaznovani nižji izvajalci, ne pa tisti, ki sprejemajo ključne odločitve. Tudi vojaki so v težkem položaju – dolžni so zavrniti nezakonite ukaze, a so hkrati pod pritiskom hierarhije, discipline in strahu.
Morda največji problem danes ni samo kršenje prava, ampak njegova selektivna uporaba. Države pravila uporabljajo takrat, ko jim ustrezajo. Mednarodno pravo tako vse bolj postaja orodje politike, ne pa njena meja.
Ali to pomeni, da je izgubilo pomen? Ne. Še vedno postavlja standarde, vpliva na ravnanje držav in daje merila, kaj je prav in kaj ne. V tem smislu ostaja tudi pomemben moralni kompas.
Toda brez pripravljenosti držav, da ta pravila spoštujejo, ostaja njegovo delovanje omejeno.
Zato je ključno vprašanje za prihodnost preprosto: ali bomo živeli v svetu, kjer pravo varuje človeka in omejuje moč držav – ali v svetu, kjer moč določa, kdaj pravo sploh velja.
In prav tu je morda najpomembnejše sporočilo: pravo ne more obstajati brez naše skupne odločitve, da ga jemljemo resno – kajti tam, kjer pravila utihnejo, spregovori moč.
