Razvojna kolaicija | (foto: FB Tina Bregant)
Razvojna koalicija v pripravah na volitve
Oddaje Uredništvo Radia Ognjišče
Oddaja Pogovor o (4. februar 2026) je prinesla jasen signal, da se pred parlamentarnimi volitvami na desnosredinskem polu oblikuje nova povezovalna zgodba. Pred mikrofon so stopili trije prvaki strank, ki nastopajo s skupno listo: Jernej Vrtovec (NSi), Tina Bregant (SLS) in Marko Lotrič (Fokus). Rdeča nit pogovora je bila diagnoza stanja v državi – od politične polarizacije in (ne)dialoga do davčne politike, javne uprave, zdravstva, nacionalne varnosti in evropskih usmeritev.
“Povezovanje” ni samo beseda – povezati se je treba s “programsko sorodnimi”
Vrtovec je izhodiščno oceno politične klime umestil v predvolilno realnost: pred volitvami so razlike bolj vidne, programi se soočajo, napetost se stopnjuje. A hkrati je poudaril, da povezovanje ni prazna parola – ključ je, s kom se povezovati. Po njegovem NSi vidi smisel v navezavi s programsko sorodnimi: zato pozdravlja skupno listo NSi–SLS–Fokus, ki naj bi prinesla sinergije in “upanje slovenski desnici”, predvsem pa omogočila lažjo pot do desnosredinske vlade.
Ob tem je Vrtovec razločno zamejil možnost sodelovanja s sedanjimi oblastnimi akterji. Dialog je po njegovem sicer možen in potreben, a predpogoj je, da sta zanj pripravljeni obe strani. V praksi pa naj bi NSi pogosto naletela na “zid” izključevanja. Kot najtrši razlog je navedel ideološko razhajanje: po njegovem del koalicije želi spreminjati kulturno in socialno krajino ter tiste, ki razmišljajo drugače ali so verni, potiska na rob – zato sodelovanje postane izredno težko.
Polarizacija kot odsev “radikalizacije levice”?
Vrtovec se ni izognil vprašanju polarizacije. Nasprotno: v določenih primerih jo je branil kot nujno, ker razkrije razlike med “obema poloma”. Pri tem je izpostavil teme, ki po njegovem simbolizirajo vrednotni prelom – od zakona o asistiranem samomoru (ki ga je omenil kot bolečo točko in spomnil na referendum) do širših kulturnih debat, kot so teorija spola in “novodobna kultura”, ki naj bi po njegovem presegla meje zdravega razuma. Njegovo sporočilo je bilo jasno: če ena stran ruši način življenja, je odgovor druge strani lahko trd in odločen.
Tina Bregant: diagnoza “privida demokracije” in program zdravstva, kmetijstva ter regionalizacije
Predsednica Slovenske ljudske stranke Tina Bregant pa je v oddaji prav tako ostro kritizirala sedanjo vlado zaradi pomanjkanja dialoga s stroko, zaradi česar so po njenem mnenju reforme ostale na ravni “videza”, stanje na terenu pa se je poslabšalo – posebej v zdravstvu in v odnosu do kmetov.
“Še ena takšna vlada – standard ne bo zdržal”
Bregantova je politične razmere opisala kot nevarno kombinacijo notranje nestabilnosti in zahtevnih geostrateških razmer v svetu. Poudarila je, da v državi najbolj manjka dialog, stabilnost in konkretne rešitve, pri čemer ni govorila o “kritikah”, temveč o “dejstvih”. Njena ocena je bila ostra: po njenem si Slovenija “še ene takšne vlade” ne more privoščiti, sicer se bo del prebivalstva prisiljen izseljevati ali pa bo življenjski standard občutno padel.
Posebej je izpostavila, da aktualna vlada po njenem ni vodila resnega dialoga s stroko: ne z zdravniki in zdravstvenimi delavci, ne s kmeti. Ta prelom z dialogom vidi kot ključen razlog, da rešitve niso bile “za vse”, ampak so nastajale brez posluha za realnost.
“Videz demokracije” in nevarnost površnega spremljanja politike
Eden bolj pomenljivih poudarkov njenega nastopa je bila trditev, da sedanja vlada in koalicija “obvladata formalnost” in ustvarjata “privid demokracije”, a to ne pomeni, da demokracija dobro deluje vsebinsko. Po njenem mnenju, če državljan ni pozoren na vsebino, ga lahko takšen videz hitro zavede – ljudje pa politiko pogosto spremljajo le prek medijev in površno, ker imajo delo in obveznosti. V tem je videla razlog, da se marsikdo zaveda posledic šele, ko pride do osebne stiske: ko zboli, ko ostane brez osebnega zdravnika ali ko se ujame v čakalne vrste.
Ob tem je pohvalila pomen informativnih oddaj, ki po njenem pomagajo, da javnost vidi tudi “vsebinski del” politike.
Vrednote, transparentnost in “ultimativna demokracija” znotraj SLS
Ko je govorila o transparentnosti, jo je razširila onkraj klasičnih tem javnih naročil. Po njenem mora biti preglednost del kulture odnosov – v tem, kako se ljudje poslušajo, ali so slišani in ali se odloča “za figo v žepu”. Poudarila je, da v SLS skušajo gojiti “ultimativno demokracijo”, kjer je vsakdo slišan, izmenjava mnenj pa je temelj politične kulture.
Vrednotno se je predstavila kot zagovornica poštenosti, marljivosti in tradicionalnih vrednot, ki jih razume kot del identitete “tradicionalnega slovenskega človeka”.
Zdravstvo: trije nujni ukrepi takoj
Jedro njenega nastopa je bilo zdravstvo – področje, ki ga pozna od znotraj. Poudarila je, da je bila ena prvih potez Golobove vlade ukinitev centralnega naročanja, kar bi po njenem morali čim prej popraviti. Njeni trije prioritetni ukrepi so bili: Povrnitev centralnega naročanja, debirokratizacija z ukrepi, ki se jih da uvesti hitro in prinašajo hitre rezultate, reorganizacija ZZZS v smer, da bi vsakdo dobil pogodbo z zavarovalnico, z možnostjo preoblikovanja fonda v zavarovalnico.
Ocena trenutnega stanja je bila zelo kritična: “nič se niso reorganizirali”, fond naj bi le povečal “skrinjo z denarjem”, za paciente pa je postalo slabše – daljše čakalne dobe, primanjkljaj osebnih zdravnikov in odhodi najboljših strokovnjakov iz javnega sistema. Opozorila je, da se propad javnega sistema pospešuje in da bo “zelo težko” to zaustaviti.
Zato je izpostavila potrebo po močni politični podpori – celo po večinski vladi, če bi bilo mogoče tudi po ustavni večini, ker so potrebni posegi pregloboki, da bi jih lahko izpeljali z nestabilnimi koalicijami.
Evtanazija, verska svoboda in drža kristjanov
Bregantova se je dotaknila tudi tožbe proti pobudnikom referenduma (v povezavi z zakonom o evtanaziji/asistiranem samomoru). Njeno sporočilo je bilo, da je verskim skupnostim in vernikom ustavno zagotovljena pravica do javnega izražanja vere in prepričanja. V tem kontekstu je pozvala k več odločnosti: kristjani naj se ne umikajo, ampak “asertivno” postavijo mejo. Zaključila je z mislijo “stati in obstati” kot pozivom k trdni zasidranosti v korenine.
“Odnos do življenja in odnos do ljudi” kot ključna napaka vlade
Ko je voditelj prosil za eno potezo vlade, ki je šla po njegovem najbolj narobe, je Vrtovec odgovor obrnil v širši okvir: največja napaka je “odnos do življenja in odnos do ljudi”. Reformni ukrepi naj bi bili po njegovem prvenstveno namenjeni političnemu preživetju koalicije, ne pa boljšemu življenju državljanov. Opozicija naj bi ponujala izboljšave zakonodaje, a naletela na “prazna ušesa”. Posledica naj bi bila slabša gospodarska slika in slabše “stanje duha” v družbi.
Vrtovec je v tem delu izpostavil tudi podeželje in kmete. V njegovem nastopu je bilo čutiti, da razvojno koalicijo vidi kot “obrambni zid” pred politikami, ki naj bi podeželje potiskale v stisko – s tem je navezal tudi na poznejši del pogovora, kjer je razvojno koalicijo definiral kot projekt z dvema stebroma.
Razvojna koalicija: dvojni razvoj – vrednotni in ekonomski
Najbolj prepoznavna Vrtovčeva formulacija večera je bila, da je razvoj “v dveh smereh”: razvoj vrednot oziroma načina življenja, ki ga v Sloveniji poznamo “že stoletja” in razvoj gospodarstva in konkurenčnosti.
S tem je razvojno koalicijo postavil kot projekt, ki ne nagovarja zgolj ekonomije, temveč tudi kulturno-vrednotno identiteto. Kritika vlade je bila ostra: po njegovem se nagrajuje “nedelo” in del nevladnih organizacij, ki naj bi bile podaljšek leve opcije, medtem ko tisti, ki delajo, predvsem plačujejo davke. Omenil je tudi “socialni turizem” in občutek krivičnosti: kdo dobiva, kdo nosi breme.
“Prvih 100 dni” – zakonodajni paket z učinkom “naslednji dan”
Vrtovec je poudaril, da imajo tri stranke pripravljene konkretne zakone, ki bi šli v proceduro takoj in bi imeli učinke hitro – “ne čez 10 let, ampak naslednji dan”. Jedro je davčna razbremenitev prek sprememb dohodnine. Večkrat se je vrnil k tezi, da je pri povprečni plači razlika med brutom in netom v Sloveniji previsoka in da država “preveč vzame”. Kot posledico takšne politike je opisal izgubo konkurenčnosti, pritisk na obrtnike, podjetnike, normirance ter selitev podjetij v tujino (posebej je omenil Hrvaško kot bližnjo alternativo).
Po njegovem bi moral dvig plač izhajati iz znižanja davčnih bremen, ne iz administrativnega zviševanja minimalne plače, ki nato podraži storitve in življenje (vrtci, komunalne storitve, druge storitve). Njegov argument je bil: na eni strani država da, na drugi pa vzame nazaj, zato je učinek za družine vprašljiv.
Javna uprava: več ministrstev, več zaposlenih – manj učinkovitosti?
Vrtovec je posebej kritiziral povečanje števila ministrstev in rast zaposlovanja v “ožji javni upravi”. Opozoril je na trend, da se v gospodarstvu delovna mesta izgubljajo, v upravi pa rastejo. Pri tem je naredil razliko med javnimi službami, ki jih potrebujemo (medicinske sestre, učitelji, policisti, gasilci), in administracijo, kjer bi bilo po njegovem treba meriti učinkovitost, zadovoljstvo in realne potrebe.
Njegova vizija je manj ministrstev in bolj racionalen aparat – poenostavljeno: manj države tam, kjer ovira, in več države tam, kjer mora zagotavljati varnost in osnovne sisteme.
Varnost: ne samo vojska, tudi “prehrambna varnost”
Vrtovec se je dotaknil tudi nacionalne in mednarodne varnosti. Poudaril je, da se svet spreminja, da mir kot samoumevna kategorija izginja in da se mora varnost krepiti “navznoter in navzven” – skupaj s partnerji, ker je Slovenija premajhna, da bi sama nosila vsa bremena.
Posebno zanimiv je bil njegov poudarek, da varnost ni le obrambna industrija in NATO-izdatki, temveč tudi “vsesplošna varnost”, med katero postavi v ospredje prehrambno varnost in samooskrbo. Če država ne zmore zagotoviti osnovne oskrbe, je po njegovem to strateška ranljivost. Ob tem je bil kritičen do načina, kako vlada prikazuje doseganje 2 % obrambnih izdatkov – kot je dejal, doseganje prek “obvodov” lahko povzroči izgubo kredibilnosti pri zaveznikih.
Sodstvo in institucije: neenakost pred zakonom in “želja po podreditvi”
Vrtovec je bil oster tudi do delovanja pravosodnega sistema. Izpostavil je načelo, da ljudje nismo enaki, moramo pa biti enaki pred zakonom in imeti enake možnosti – in da po njegovem v Sloveniji to ne drži. Omenil je primere, ki jih razume kot dokaz dvojnih meril, in kritiziral tudi aktualne postopke glede imenovanj ustavnih sodnikov ter širše težnje po “podreditvi sodstva”, tudi ustavnega sodišča.
Ta del njegovega nastopa se je navezoval na uvodno tezo: brez neodvisnih institucij je dialog težji, reforme postanejo orodje oblasti, in del ljudi dobi občutek, da pravila ne veljajo enako za vse.
Marko Lotrič: “zdrava pamet” proti nepredvidljivosti – fokus na gospodarstvu in pokrajinah
Predsednik stranke Fokus Marko Lotrič je v oddaji dejal, da Slovenija nujno potrebuje stabilno in predvidljivo poslovno okolje. Njegov nastop je bil gospodarsko-regionalno usmerjen, z manj ideologije in več poudarka na konkurenčnosti, davkih, infrastrukturi in upravljanju države.
Ne predvolilne medalje, ampak realnost: okolje, ki odvrača delo
Lotrič je izhodiščni kontekst postavil v predvolilni čas: v kampanjah si vsi želijo pripisati zasluge, vendar realna slika – po njegovem – kaže na nestabilno in nepredvidljivo davčno in poslovno okolje. To ubija motivacijo za delo, investiranje in zaposlovanje. Posledice vidi v selitvah podjetij in vodstev v druge države ter v izseljevanju zaposlenih. Takšen trend po njegovem neposredno škoduje državni blagajni, ki nato težje financira socialo, pokojnine in zdravstvo.
Dva stebra Fokusa: gospodarstvo in regionalna politika
Lotrič je poudaril, da Fokus gradi na dveh temeljih: gospodarstvo (dohodnina, splošna olajšava, konkurenčnost dela) in regionalna politika (ustanovitev pokrajin, krepitev centrov izven Ljubljane).
Pri gospodarstvu je posebej izpostavil problem, da zaposleni v Sloveniji za svoje delo dobijo premalo v primerjavi z bližnjimi državami. Kot primer je navedel razliko v neto prejemkih v primerjavi z Italijo in drugimi okolji. Ključno sporočilo: ljudje vidijo, da se s svojim delom doma “ne da zaslužiti”, zato primerjajo in odhajajo.
Na regionalnem področju je omenil neenakomerno razvitost, preveliko centralizacijo in dejstvo, da se veliko ljudi dnevno vozi v Ljubljano. Pokrajine bi po njegovem okrepile razvojne centre izven prestolnice, razbremenile promet in približale odločanje ljudem.
Razlika do “klasičnih politikov”: prinašamo rešitve
Na vprašanje, v čem so drugačni od drugih strank, je Lotrič odgovoril, da ne želijo deliti ljudi, ampak prinašajo rešitve. Poudaril je “neideološki pristop” in “zdravo pamet”: stabilno poslovno okolje, davčna zakonodaja, ki spodbuja investicije, ter infrastruktura – posebej gradnja hitrejših železniških povezav.
Kritika “ploskanja” zakonu o delitvi dobička: nevarnost razslojevanja in predvolilnosti
Dotaknil se je tudi razvpitega nastopa (v povezavi s SBC in podporo zakonu o udeležbi delavcev pri delitvi dobička). Lotrič je poudaril ločnico med podjetništvom in politiko ter zavrnil takšno javno podporo, če ta prihaja v imenu organizacije, ki naj bi po lastnih pravilih ostajala nepolitična. Po vsebini pa je bil kritičen do zakona, kot je zastavljen: po njegovem lahko prinese dodatno razslojevanje med zaposlenimi, ker velik delež podjetij dobička sploh nima ali pa nima kapacitet za uvedbo modela. Zato je namignil, da gre bolj za potezo, ki koristi ozkemu krogu in lahko deluje predvolilno.
Kaj bi naredil najprej: “delo se mora splačati”, pokrajine in prostorski postopki
Lotrič je kot nujno izpostavil: konkurenčno davčno okolje, da se delo in znanje splačata, zadrževanje talentov doma in privabljanje tujih, krepitev centrov izven Ljubljane, ustanovitev pokrajin ter prenos ključnih nalog nanje, pospešitev prostorskih postopkov (da se ne vlečejo desetletje ali več).
Dolgotrajna oskrba: “krivičnosti” v financiranju in oskrba na domu
Pri dolgotrajni oskrbi je Vrtovec poudaril potrebo po spremembi koncepta – po njegovem mora sistem bolj podpirati oskrbo na domu, ne le institucionalno oskrbo v domovih. Kritičen je bil do obremenitev, ki jih plačujejo upokojenci in popoldanski espeji ter tisti z dopolnilno dejavnostjo na kmetiji. V ospredje je postavil idejo, da je treba odpraviti “krivične” prispevke in pregledati, kje so rezerve, ter se izogniti pobiranju denarja, preden storitve dejansko zaživijo.
Volitve kot prelomnica: “najbolj prelomne po letu 1990”
Zaključek Vrtovčevega nastopa je bil izrazito mobilizacijski. Volivca, ki je razočaran in misli, da njegov glas ne šteje, je nagovoril z jasno tezo: “vsak glas je pomemben”. Posebej je pozval podeželje k udeležbi in volitve označil kot prelomne – po njegovem celo najbolj prelomne po letu 1990. Uokviril jih je kot odločanje o tem, kakšna bo Slovenija leta 2030, predvsem na ravni vrednot in načina življenja. Glavno sporočilo: desnica je tokrat složna, na terenu naj bi bila čutiti “pozitivna energija” in upanje za spremembe, ki niso zaradi politikov, ampak zaradi prihodnjih generacij.
