Dr. Jože Ramovš | (foto: Rok Mihevc)
Prof. dr. Jože Ramovš: Ločevanje - na naše in ne naše, je izvirni greh
Za sožitje Nataša Ličen
V sklopu rednih torkovih večernih oddaj s prof. dr. Jožetom Ramovšem, vsak drugi mesec, smo se v prvem letošnjem srečanju pred mikrofonom posvetili eni od najvidnejših osebnosti dvajsetega stoletja, akademiku prof. dr. Antonu Trstenjaku, duhovniku, Mineva sto dvajset let od njegovega rojstva, trideset let od njegove smrti in sto let od njegove mature, čez nekaj let bo tudi obletnica, kar je doktoriral.
Dr. Anton Trstenjak je bil od začetka do konca povezovalen človek. Izhaja iz kroga širine, iskanja skupnih imenovalcev, pa čeprav najmanjših, stičnih točk, zmožnosti za množitev in vključevanje. Na povezovanju temelji celotno vesolje, povezovanje je kemija narave. Kaj pa sta drugo težnost ali magnetizem? Povezovanje je temeljna sila med ljudmi. Zato je ločevanje duhov, na naše in ne naše, izvirni greh.
Človek, veliko bolj kot k prepiru, teži k enoviti celoti. Povezovanje je ključno.
Dr. Anton Trstenjak je bil od vsega začetka naravnan k sodelovanju. S tem je dal narodu na kulturnem kot duhovnem področju veliko. Živeti in držati skupaj, takšno je bilo tudi eno od njegovih gesel: "Skupaj držimo, pa bo šlo". Bil je zelo prijeten človek. Gledal je v oči, poslušal. Njegove knjige, od prve do zadnje, so pomembne, če preberemo le eno in v njej najdemo aktualni stavek, ki po naše pije vodo, je vredno. Kdorkoli, ki je bil v stiski, se je pri njem počutil prijetno. To je tudi cilj, da se ljudje ob nas počutijo prijetno, ko čutijo, da smo tu tudi zanje, to je nenazadnje ljubezen.
V življenju ni odločilno imeti prav, ampak biti povezovalen, dober do sočloveka.
Govoril je: "Če kje, v bogoslužju ljudi ne smemo pohujšati". Javno bogoslužje je služenje Bogu, kjer je treba delati tako, da so ljudje zbrani. Ljudem pomagati častiti Boga, ne jih pohujšati. Javno bogoslužje ni ceremonija, ampak je zbrana liturgija, vključno z govorom, križem, poklekom, povzdigovanjem ..., ki "zbuja bogučastje".
V pridigah se je dr. Trstenjak naslanjal na svetopisemske citate. Ob vsem svojem andragoškem znanju je skušal graditi most med doživljanjem vsakdanjega življenja ljudi in verskim doživljanjem Božjega v dotičnih razmerah. Iskal je, podobno kot Slomšek, kaj je Božjega v skupni slovenski kulturni duši. Božja ljubezen in Bog sta za vse, kar molimo tudi v molitvi Oče naš.
V primeri z zakonom je rojstvo malenkosten in smrt nepomemben dogodek.
Če je zakonska, starševska zveza resnično zaveza, je le-ta kot brezpogojna ljubezen Boga do človeka, ki se mu je zavezal. Zaveza med moškim in žensko, ki se imata rada, da bosta delala za razvoj medsebojnega sožitja in se drug ob in v drugem uresničila kot človeka, je brezpogojna za otroke. Rojstvo otrok je sad te zaveze. Smrt enega ali drugega ja kot zrel sadež njunega zorenja. Kdor veruje, zelo življenjsko je zveza dveh kot Božje posvetilo, da so-zakonec preko nas spozna, kako brezpogojno je ljubljen od Boga.
Trstenjak je bil velik filozof, logik. Rekel je, današnji evropejski človek ni logičen, je samomorilsko nelogičen. V Evropi danes absolutna večina živi daleč od Boga, potrošniško, ki mu je treba utemeljevati brezpogojno zakonsko zvestobo na temelju vrednot. Ko imamo to zavezo trdno v sebi, da dokler bom mogel, bom mislil, bom dihal, dokler bom dihal, mislil, bom v brezpogojni koaliciji mož z ženo, žena z možem. To je enako za vsakega človeka, nevernega in vernega, vseh ver, skupno v vsem kulturam. Tega manjka danes v Evropi. Utemeljevanja zaveze med možem in ženo. Zakon, družina sta Božji ustanovi.
Iz oddaje Za sožitje smo izbrali nekja poudarkov prof. dr. Jožeta Ramovša o akademiku dr. Antonu Trstenjaku. Prisluhnite oddaji v celoti. Je vredno.
