Janez Kobal | (foto: Osebni arhiv)
Janez Kobal: Duhovnikova navzočnost med mladimi je Kristusova navzočnost, pa če mašuje, žaga ali pa igra nogomet
Naš gost Jure Pavšek
Tokrat smo se v oddaji Naš gost pogovarjali z nekdanjim generalnim duhovnim asistentom Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov, izolskim župnikom in še vedno tudi aktivnim skavtom, Janezom Kobalom. Spregovoril je o tem, kdaj je začutil klic v duhovništvo, kako je prvič prišel v stik s skavti, pa tudi svoje poslanstvo med mladimi 36 let kasneje. Kakšna je vloga skavtov v Cerkvi in kako je lahko duhovnik že samo s svojo prisotnostjo zgled Kristusa med mladimi? Kako lahko peka palačink na poletnem taboru postane kateheza?
Janez Kobal je doma iz hribov nad Vipavo, natančneje iz vasi Bela, kjer je odraščal na kmetiji. Že pri rosnih petih letih so se pokazala prva znamenja, da bo morda nekoč duhovnik: »to je iz same lenobe in trme. Do župnije smo imeli štiri kilometre peš v hrib in en dan me je po maši mama dobila na dvorišču pri kapelici, kako s koraki merim, kako jo bomo povečali in naredili iz nje cerkev. Vprašala me je, kaj delam pa sem rekel, da merim kako velika bo cerkev. Rekla je, da cerkev bomo že naredili, ampak kje bomo pa župnika dobili? In sem odgovoril: jaz bom šel za župnika!«
Leta 1987 je bil posvečen v diakona in potem tudi dokončno odločil za duhovniški poklic. Med animatorji v Stržišču in med druženjem z alpinisti je že precej zgodaj prišel tudi v stik s skavtskimi metodami. »Imeli smo duhovne vaje za alpiniste, kjer smo dopoldne malo plezali, popoldne brali sveto pismo, zvečer ob ognju pa smo pod kakšno steno imeli mašo in prenočevali zunaj. Tako da sem skavtsko živel še preden so se skavti ustanovili. Ko je bilo Združenje registrirano sem se takoj začel zanimat za to, kako bi prišli zraven. Še posebej ker je to laiška organizacija se mi je zdelo, da res ne rabijo duhovnika. Potem sem pa peljal prve mladince iz Tolmina na prvo usposabljanje za voditelje novih skavtskih skupin in ko so prišli nazaj so mi rekli: veš, Janez, rabimo tudi tebe, ker vsaka skavtska skupina rabi tudi duhovnega asistenta in smo mislili tebe vprašat, če bi bil naš duhovni asistent.«
Janez Kobal je tudi nekdanji generalni duhovni asistent Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov, že drugi mandat pa je tudi duhovni asistent za evropsko regijo pri Mednarodni katoliški skavtski konferenci – ICCG. Še vedno je aktiven tudi na državni ravni slovenskih skavtov, kjer pomaga pri izvedbi usposabljanj za voditelje. »Jaz mladih ne dohajam. Oni se zaustavijo in mi pomagajo. Imajo me zelo radi, to čutim. Vedo, da me še lahko uporabijo in me zelo radi uporabijo. To čutim in zaradi tega to delam. Že od nekdaj mladim ne morem reči ne in so na prvem mestu.«
Pravi, da je za mlade zelo pomembno, da je duhovnik med njimi. Pa ne, da bi prevzel vse molitve in kateheze na skavtskih aktivnostih. Velikokrat je dovolj že to, da je zraven, tudi če z otroki igra nogomet, ali pa žaga drva za taborni ogenj.
»Se mi zdi, da imajo duhovniki problem imet občutek, da so brez dela. Ampak ta navzočnost duhovnika na taboru, pri skavtih, na praznovanjih, tudi takih civilnih, brez maše, je Kristusova navzočnost. Ne glede na to ali mašuje, ali ne mašuje. Ne glede na to ali nosi kroj, ali je v civilu, ali je v duhovniški obleki. On je Kristusova navzočnost v neki skupnosti. Duhovnik se mora zavedat, da je duhovni asistent, ne duhovni vodja. Asistent je tisti, ki je zraven, ki asistira, ki je na nek način sopotnik voditeljem in otrokom. Asistira, ampak protagonisti so pa laiki.«
Zanimivih zgodb in anekdot se je v 36-ih letih skavtskega življenja nabralo ogromno in seveda se o vseh ne da pogovoriti v enourni oddaji. Vseeno pa zdaj vsi poznamo tisto o tem, kako je Janez neko jutro na poletnem taboru nočnim kradljivcem zastav pekel palačinke. Vabljeni k poslušanju oddaje v avdio arhivu Radia Ognjišče.
