Beseda je zakon! | (foto: ARO)
O veliki začetnici pri Bogu, Božjem in svetem
Beseda je zakon! Prof. dr. Hotimir Tivadar
Pri zapisu besed, ki so povezana z verskimi besedili in religiozno vsebino, se v javni razpravi še posebej na Slovenskem hitro zaide v ideološko razpravljanje. Pravopisna pravila so v prvi vrsti namenjena lažjemu sporazumevanju. Tudi pri Bogu, Vsemogočnem, Stvarniku je pogosto dosti nepotrebnih polemičnih razprav. Pravilo je dokaj preprosto: tudi krščanski Bog, pisano z veliko, je lastno ime. Tukaj gre za poimenovanje enkratnega troedinega Boga, zato pišemo Bog z véliko začetnico.
O tem že jezikoslovec in duhovnik Anton Breznik v svojem pravopisu iz leta 1920 na str. 7 pravi, da z veliko pišemo Bog in imena, »ki jih rabimo o Bogu, n. pr. Stvarnik, Gospod, Oče, Sin, sv. Duh, sv. Trojica, Jagnje božje«.
Podobno je pri nazivu za Marijo, ki je po Brezniku sv. Devica, sv. Mati, Mati božja, Bogorodica, Kraljica ipd. Kot vidimo, Breznik piše z malo začetnico tudi sv. (sveti) in božji, ki ju obravnava kot vrstna pridevnika, vrstni pridevniki pa se načeloma pišejo z malo začetnico. Tukaj lahko navedemo še aktualni primer z interneta »2. odstavek: Cerkev kot božje ljudstvo, Kristusovo telo in tempelj Svetega Duha«
(2. odstavek: Cerkev kot božje ljudstvo, Kristusovo telo in tempelj Svetega Duha - Marija Pomagaj Brezje).
Če so besede stvarnik, (Mati) božja in sin uporabljena občnoimensko (torej splošno poimenovanje), npr. »Mati je rodila sinu.«, se te besede načeloma pišejo z malo začetnico, kar je v svojem pravopisu zapisal že duhovnik in jezikoslovec Anton Breznik.
Pri Breznikovem primeru »Mati je rodila sinu.« je zanimiv tudi naglas in končnica – sinú. V začetku 20. stoletja se je očitno še sklanjalo sin I, sinú T.
Sodobno stanje slovenskega jezika pa je naslednje:
sín -a stil. -ú m, mn. sinôvi stil. síni; dv. sína in sinôva (ȋ)
moški v odnosu do svojih staršev: sin se je oženil; imata tri sinove; roditi sina; /…/ sinov sin vnuk
(Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 3. 12. 2025.)
Temu pritrjuje tudi Slovenski pravopis.
Breznikov naglas je torej neustrezen s stališča sodobnega jezika oz. sta tak izgovor in pregibanje stilno zaznamovana, neobičajna v splošni rabi.
V slovarskem geslu je sin v izrazito knjižnih, literarnih besedilih tudi sopomenka za besedo moški (knjiž., s prilastkom moški1):
a) glede na svoj izvor, družbeno pripadnost: bil je zvest sin svojega naroda; tujina je zastrupila tisoče naših sinov in hčera
Poleg tega je sin v frazeološkem gnezdu (označeno s črno piko) opredeljen tudi kot človek, v primeru pasji sin hudobnež, pri čemer se moškim pripisujejo negativne lastnosti, seveda v nevtralnem, splošno človeškem pomenu:
- tudi on je Adamov sin navaden človek z vsemi slabostmi; slabš. izgini, pasji sin hudobnež, zlobnež; pog. on je pravi sin svojega očeta ima določene, zlasti slabe lastnosti očeta v enaki ali še večji meri; preg. kakršen oče, takšen sin; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje
V terminološkem gnezdu (črni romb, »karo«) pa so navedeni religiozni primeri.
♦ rel. Sin božji, človekov Kristus
V SSKJ2 je dodana še podiztočnica, sine, ki je v bistvu zvalnik (síne ekspr.: kako je, sine; sine, tako pa ne bo šlo) in izrazito čustveno zaznamovan.
Pri poimenovanju Vsemogočnega, Gospodarja, pa se je pred približno 10 leti, leta 2014, razvila velika razprava, in sicer ob zapisovanju muslimanskega poimenovanja Boga, tj. Allaha, ki je po SP 2001 nedvoumno zapisan le z enim l, in sicer Alah.
Ob izidu je prevajalka Margit P. Alhady ob izidu povedala, da se je še pred izdajo v jezikoslovnih krogih razplamtela polemika o zapisu lastnega imena boga: "Prevajalca sva se po tehtnem premisleku odločila za možnost Allah, ki ima poudarek na drugem zlogu in ustreza arabskemu izvirniku, medtem ko Alah ne ustreza niti pisno, niti glasovno, niti pomensko. Vedela sva, da sva naredila pravopisni prekršek, čeprav si niti strokovnjaki za pravopis niso enotni, ali gre res za prekršek, s čimer začenjava strokovno korektno zapisovanje arabskih imen pri nas." (Siol.net, 17. 9. 2014)
Tukaj je zanimiv odziv strokovnjakinje prevajalke, ki pojmuje pravopis kot zakon, kršitev pravopisnih pravil pa poimenuje kot prekršek. Pri tem izpostavlja, da Alah ne ustreza ne po zapisu ne po izgovoru niti pomensko. Pomensko?
Mogoče malo nerodno poimenovanje, toda krščanski Bog je Vsemogočni, Gospodar, Stvarnik, enako kot Alah v muslimanski veroizpovedi.
Alah po slovenskem pravopisu pomeni »muslimanskega« boga: Álah -a m, oseb. i. (ȃ) |muslimanski bog|
(Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 3. 12. 2025.)
Zapisu Alah sledi tudi ePravopis.
Zapis Allah se je torej v novem prevodu v slovenščino pojavil leta 2014 v nasprotju s pravopisnimi pravili in tudi tradicijo, kar sta jedrnato in natančno opisala dr. Helena Dobrovoljc in dr. Peter Weiss že v Jezikovni svetovalnici februarja 2022 (https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/5698/alah-ali-allah). Dvojni izgovor soglasnikov v sistemu slovenskega knjižnega jezika načeloma ni prisoten, v rabi se pojavi le v primeru, ko hočemo izpostaviti tujejezični izvor (npr. pri madžarskem lastnem imenu otroka Hanna, pri čemer lahko zaokroženo izgovorimo tudi samoglasnik a) ali pa zapis, npr. Ferrari Testarossa. To je značilno sicer le za posebne besede in dele besedil, to so neke vrste govorjeni stilemi (posebna stilna jezikovna sredstva). Načeloma pa se v slovenščini soglasniki ne izgovarjajo podaljšano, kot piše v pravopisu pri obravnavi prevzemanja besed iz latinščine:
»Dvojne soglasnike izgovarjamo in pišemo enojno: Commodus – Kómod(us), possesivum – posesív. Besede grškega izvora naglašujemo po latinsko, če so prevzete prek latinščine.« (Slovenski pravopis 2001, str. 146)
To pravilo se potem ponovi tudi pri drugih jezikih, ki poznajo izgovor in tudi pisanje dvojnih soglasnikov. Pisanja, še posebej pa izgovora dvojnih soglasnikov pa v v slovenščini načeloma ne poznamo.
Pri italijanščini, ki je slovenščini stični in kulturno bližnji jezik, v pravopisu celo natančno navedejo slovenske ustreznike oz. izgovor: »Dvojni soglasniki se izgovarjajo kot enojni, ss pa kot s: terra rossa, Raffaello, Appennini, baiazzo – [têra rósa], Ráfael, Apeníni, bajáco.« (str. 156)
Pri ruščini na str. 179 sicer le pri zapisu naredijo izjemo: »Pri priimkih dvojni soglasniki pogosto ostajajo: Spásski/Spáski.« Že pri ukrajinščini na str. 180 pa zapišejo: »Dvojne soglasnike poenostavljamo, npr. Вuннuця– Vínica.«
Pri arabščini na str. 188 je zapisano: »Namesto dvojnih soglasnikov jemljemo enojne: Mahalla – Mahála.«
Torej z izjemo ruščine se v slovenščini dvojni soglasniki iz prevzete besede pri nelatiničnih pisavah zapišejo le z enim soglasnikom. Izgovorno pa slovenščina tako ali tako ne pozna izgovora dvojnih soglasnikov. Načeloma so slovenski soglasniki in tudi samoglasniki izgovorjeni zelo konkretno in jih ne podaljšujemo.
Pri zapisu Allah je po mnenju nekaterih piscev in govorcev sporen tudi naglas, saj bi glede na arabski jezik moralo biti izgovorjeno Alláh, torej naglas na drugem zlogu. Če hočemo posebej izpostaviti predpono, bi jo bilo treba še dodatno naglasiti in ločeno izgovoriti Al-lah. Mogoče celo zapisati narazen, kot npr. Al Hilal (nogometni klub) ipd. Vendar pri besedi Allah v sedanji slovenščini beseda al ne pomeni predpone, zato se piše skupaj. Toda četudi bi pisali Allah, bi prišlo v izgovoru načeloma do enojnega izgovora glasu l. Tudi v slovenskih tvorjenih besedah z dvema soglasnikoma se dva soglasnika praviloma ne izgovarjata dvojno ali posebej podaljšano, ampak kot en soglasnik, kot v primerih: »oddaja« in »izzvati« [odaja, izvati].
Mogoče se bo pod vplivom novih govorcev in piscev kdaj izgovarjal tudi dvojni soglasnik, toda zaenkrat takega izgovora v slovenščini ni uporabljanega in opisanega. Zato je v SP 2001, SSKJ in še drugih slovarjih ter korpusih načeloma zapisano in opisano le ime Alah.
To dolgo razlago sem izpostavil zato, ker iz tujega jezika ne moremo kar tako neposredno sprejemati ne glasov, ne sklanjatev. Tudi prevzete besede se prilagodijo slovenskemu jeziku, ker se vanj vključijo. Še posebej se prilagodijo v izgovoru.
Toda v slovenskem jeziku, ki nima stalnega naglasa, nimamo pravega argumenta, zakaj pri prevzetih besedah ne bi mogli prevzeti naglasnega mesta iz tujega jezika, npr. zadnji zlog v francoskih imenih (Mbappé, Zolá), prvi zlog v madžarščini (Órban), češčini (Mátura), finščini (Hélsinki) itd.
Norma in sistem slovenskega knjižnega jezika zato načeloma določata ohranitev mesta naglasa pri tujih lastnih imenih tudi ob prenosu v slovenski jezik.
Seveda pa je bil prenos naglasa bil v preteklosti manj odvisen od bolj oddaljenega tujega jezika, tudi arabščine, zato se je izgovarjalo z naglasom na prvem zlogu. Ta naglas na prvem zlogu pri besedi Álah bi v prihodnje zaradi sedaj že večstoletne tradicije ohranili, če pa bi se v gradivu izkazalo, da se v slovenščini naglašuje tudi na drugem zlogu, torej Aláh, Aláha itd. pa bi se lahko dodala tudi ta dvojnica z naglasom na 2. zlogu. Vsekakor mora biti to potrjeno v govorjenih slovenskih besedilih.
Glede zapisa pa se bo pri besedi Allah treba odločiti, ali dopustiti zapis Allah. Sklicevanje na svetovljanskost, kot se je argumentiralo v primeru prevajanja korana v slovenščino leta 2014, je sociološki in ne jezikoslovni argument. Bistveno boljši argument bi bilo sklicevanje na tradicijo zapisovanja v latiničnem prevodu korana v bosanski jezik Besima Korkuta iz leta 1975, ki je tudi pisal Allah, torej z dvema soglasnikoma. Očitno je bil bosanski prevod pred 40 leti premalo svetovljanski, da bi se ga v takratni diskusiji omenilo, mogoče pa niti niso želeli izpostaviti tega starega prevoda. Mogoče ga niti niso poznali, kar pa je težko verjetno.
Kam se bo razvijalo pisanje v verskih besedilih, ali bodo v slovenščini prevladale tudi oblike z dvojnimi soglasniki, tudi v primeru Mekka, kot vidimo v zapisih Islamske skupnosti v Sloveniji, bo pokazala prihodnost. Vsekakor pa podvojeno zapisovanje, še manj pa izgovarjanje soglasnikov in tudi samoglasnikov ni značilnost sedanjega slovenskega knjižnega jezika.
Za konec pa pogled v prihodnost, v prihodnjo kodifikacijo. Nastajajoči Pravopis 8.0 v poglavju o veliki začetnici pri lastnih imenih zapiše Sveti duh, Sveta trojica, Sveti trije kralji; Veliki duh; Bog Oče, Bog Sin, Devica Marija, Jezus Kristus; Ana Perena, Palada Atena, Zevs Soter; Karmelska Mati Božja, Marija Pomagaj, Marija Zavetnica s plaščem, Marija Zdravje bolnikov, Sveti duh Tolažnik. Prav tako so zapisani primeri nadomestnih poimenovanj religijskih imen: Brezmadežna, Mati Božja; Gospod, Vsemogočni (Bog); Jagnje Božje, Odrešenik, Zveličar (Kristus); Prerok (Mohamed); Skušnjavec (Lucifer). Neprve občnoimenske sestavine pišemo z malo začetnico: Mati dobrega svéta (Marija), Tolažnica žalostnih (Marija).
Edina sporna točka glede na pisanje duhovnika in jezikoslovca Breznika bi lahko bil Sveti duh, ki ga je pravopis 1920 pisal sv. Duh. Danes pa nekateri pišejo tudi Sveti Duh. Tovrstne primere smo posebej skrbno obravnavali tudi na pravopisni komisiji, ki jo vodi dr. Helena Dobrovoljc. Novi predlog pravopisa te skupine, ki bo, upam, da potrjen, ima tovrstne mejne primere pogosto razložene s peresom. Ob teh primerih je pri tem pravilu v “peresu”, ki pomeni razlago, dopolnilo, zapisano:
»V teoloških in bogoslužnih besedilih je pri nekaterih imenih z veliko začetnico pogosto zapisana tudi neprva občna sestavina: Sveti Duh, Sveta Trojica.«
Sam osebno bi pisal Sveti duh, tako v osnovnem pravilu priporoča tako SP 2001 kot tudi novi Pravopis 8.0. Tudi Alah bi pisal z enim l, ker se tudi načeloma izgovarja le en podvojeni glas. Tako se odločam kot fonetik in strokovnjak za govor in pravorečje, v to smer enojnih soglasnikov in samoglasnikov me vodi tudi pravopisna tradicija.
V rabi pa so možna tudi druga zapisovanja, kot npr. ob jaslicah v piranski stolni cerkvi svetega Jurija, kjer je bilo zapisano Božji Sin, oboje z veliko.
