Dr. Edvard Kobal: Največji izziv si je človek sam

Via positiva 16. 01. 2026, 11:25 Nataša Ličen

O znanosti in mednarodnih povezovanjih slovenskih strokovnjakov, izmenjevanju in širjenju tudi domačega znanja v svetu, smo se, ob lanskem prvem obeleževanju Dneva znanosti v Sloveniji, pogovarjali z dr. Edvardom Kobalom, doktorjem kemijskih znanosti, promotor znanosti, dolgoletnim direktorjem Slovenske znanstvene fundacije, trenutno predsednikom uprave omenjene organizacije. V času, ko je bil na najvišjem mestu in takrat prevzemal tudi največ odgovornosti, je bil pobudnik povezovanja slovenskih raziskovalcev v domačem okolja, kot tudi s številnimi zunaj meja domovine, ki so našli mesto in delo v tujini ter se tam uveljavili. 

Dr. Edvard Kobal: "Korak širjenja, da se Slovenija s svojimi ljudmi in organizacijami odpre mednarodnemu prostoru, je bil potreben. V prvi vrsti, da naveže stike z ljudmi, ki so odšli iz domovine in delujejo na znanstvenem področju, s slovenskimi znanstveniki, ki so se uveljavili na različnih znanstvenih področjih, postali svetovljani, kar je bilo v njih že vgrajeno tudi ko so še bili tu, a žal niso našli razumevanja, ne prostora, zato jih je sprejel svet. Večina je odšla zaradi gospodarskih, pozneje tudi političnih razmer. Končno smo v zadnjih treh desetletjih postali ponosni tudi nanje. Zame so bili vedno sestavni del naše domovine. Nas je več, še najmanj pol milijona ljudi, po svetu, med katerimi je tudi lepa skupina vrhunskih raziskovalk, raziskovalcev. Gre za generacijo, ki je odšla, naš namen pa je navezati stike tudi s posamezniki druge, tretje generacije, že rojene v novi državi, ki so postali zelo pomemben sestavni del raziskovalnih programov in projektov teh držav. Govorimo o NASI, nacionalni knjižnici ZDA in tako naprej, to so naši ljudje."

Precej najdem recept v znanosti. Ne glede na svoje dosedanjo izobrazbo, poklic, ki ga opravljamo, če imamo željo vedeti več, in tudi globlje, s tem močno vplivamo na kakovost svojega življenja. S tega zornega kota si ustvarjamo vsakdan, postopno vedno bolj zanimiv, poln. Tako nas vse bolj tudi "žeja" po znanju. Državljanska znanost pomeni, da se laiki, vsi ljudje dobre volje, vključujejo v raziskovalne projekte s svojimi idejami.

30 let Slovenske znanstvene fundacije

"Človek po svetu me je vedno zanimal. Tu so name vplivale predvsem knjige, ki so izšle o Slovencih, uveljavljenih po svetu. Ali so te knjige izhajale v okolici, na primer v Trstu ali v Gorici, v katerih so predstavljali slovenske znanstvenike, ki so delovali v teh državah, kmalu, po 91-em letu, so tudi v ZDA izdali kdo je kdo med Slovenci in podobno, velja tudi za druge, morda manj dodelane kot omenjena primera. Pa vendarle nas je to pripeljalo do zavedanja, razmišljanja o tem, da se je treba povezovati. No, na naravoslovnem področju je to veljalo že prej, večji premik pa se je moral in se z nekoliko drugačno hitrostjo tudi dogaja na področju družboslovja in humanistike. Dobro, tudi medicinsko področje je bilo dokaj odprto svetu, tu ni veliko ovir. Kot prvo je bilo zelo pomembno, da smo v prvem desetletju v sklopu Slovenske znanstvene fundacije izdali knjigi intervjujev z velikimi slovenskimi raziskovalci, ki so bili skoraj vsi še delujoči in živi. Potem se je pridružil še Svetovni slovenski kongres s svojimi konferencami na področju znanost, s srečanji znanstvenikov in gospodarstvenikov, kjer sem bil zraven od prvega srečanja. Takratni predsednik Jože Bernik mi je omogočil, da sem pripravil prva štiri srečanja, potem se je začel zelo zanimivo sodelovanje in skupni projekti. Recimo, skupaj z ameriškimi Slovenci smo oblikovali sklad posvečen Hermanu Potočniku Nordunku, skupaj z drugimi smo spet oblikovali neke druge pomembne sklade, prišlo je do veliko obiskov predvsem strokovnjakov iz ZDA, iskali so povezave, profesorje različnih področij.

V novi državi smo začeli ustvarjati nove normalnejše podlage, kjer se manj gleda na ideološka ozadja, pa bolj tisto, kjer lahko nastopimo skupaj. Predvsem pa je bil pomemben občutek, vi ste tudi naši oziroma mi smo tudi vaši. Pokazali smo na to ozadje, ne glede na leta, generacije, ki jim posamezniki pripadamo, smo povezani. To je najboljše za Slovenijo, za njeno prihodnost.

Potrebni smo ljudje dobre volje, če teh ni dovolj, je napredek relativno skromen

"Pa vendarle, tudi če je na tej in oni geografski strani le nekaj posameznikov, ki se med seboj povezujejo in sodelujejo, skupaj lahko naredimo več. Je nekaj vrzeli, ki predstavljajo manko, a so priložnosti za slovensko stran, predvsem za tukajšnje raziskovalce, da jih v povezavi z zunanjimi zapolnijo. Slovenija je po mnenju marsikaterega tujca, ne Slovenca - kar je zanimivo, zelo primeren prostor za ustvarjanje in pozneje uresničevanje različnih idej, tudi znanstvenih. Intelektualne izmenjave so danes s to tehniko relativno hitro mogoče, ko smo mi začenjali je bilo to drugače, pa vendarle smo se tudi mi počutili kot v čebelnjaku. Bilo je zelo intenzivno vse od začetka, dejansko je vsak poskušal dati od sebe največ, čeprav je bila zadržanost tudi pri akademskih institucijah v Sloveniji glede sodelovanja z ljudmi iz diaspore takrat velika. Zadržanost se je začela "tajati" šele v drugem desetletju novega stoletja, oziroma tisočletja. To je bilo zanimivo, kolikšen odpor, odsotnost. Potem se je to seveda obrnilo in danes je popolnoma drugačna slika. Vgradili smo stvari, ki jih je danes težje, vsaj v poslanstvo institucije, ki misli delovati na dolgi rok."

Fundacija je nastala podobno kot radio Ognjišče v prvih letih samostojne Slovenije. Dar in priložnost, ki smo jo izrabili, za ustanavljanje institucij, ki kot vidimo delujejo še danes.

Znanost za mir

"Zelo je pomembno, da se je v zgodovini v znanstvenikih rodil odpor do sodelovanja pri delu v laboratorijih, ki ne delujejo v prid miru. Znanstveni nameni naj služijo napredku človeštva. Ustvaril se je nek kontinuum na tem področju, tudi preko Svetovne akademije znanosti in umetnosti, najvišje institucije na področju znanosti na našem planetu, da je humanost na prvem mestu. Tisoč prvega leta je Organizacija ZN na pobudo Unesca izbrala deseti november za svetovni dan znanosti. V Sloveniji je relativno dolgo živela pobuda, želja, da bi tudi mi dobili svoj dan znanosti. Zgodilo se je, kar meni osebno ni najbolj všeč, kot je praznik slovenske kulture osmi februar, dan smrti Franceta Prešerna, je bil za dan znanosti izbran deseti november, smrtni dan Žige Zoiza, mecena slovenskih intelektualcev, razsvetljencev, literatov v svoji dobi. Smo pa vsekakor, ne glede na izbor takšnega dneva, veseli, da lahko prikažemo delo filantropov za več znanosti na slovenskem od začetka novega veka naprej. S tem tudi prebujamo zavest naroda, da se ne prepustimo zavesti posploševanja."

V znanosti je treba izrabiti tudi pravi trenutek. Prepogosto zamahnemo z roko in rečemo, ne da se. Dajmo si tu nekaj več židane volje. Priložnosti se pojavljajo. Pogovarjajmo se o znanosti, posebej v izobraževalnih ustanovah in procesih. Znanost je okoli nas, koliko je je v nas, je drugo vprašanje. Izziva nas. Ustvarja pozitivni nemir, ki spodbudi k iskanju rešitev. Nimam časa ni odgovor, je pa močan izgovor.

Tudi čas vpliva na realizacijo konkretne ideje

"O tem pravega odgovora še nimamo, zakaj se sočasno na različnih geografskih širinah in dolžinah rodi ista ideja? Intelektualnega rudarjenja - torej iskanja informacij, podatkov, bo treba še veliko, pogledati tudi nazaj več stoletij, kako so razmišljali takrat. Treba je tudi s strani znanstvenikov spoznanja in priznanja svojih meja. Smo bolj mehaniki, ja. Treznost razumevanja realnosti, kaj lahko z znanostjo dosežemo. Nimamo čarovniške paličice, s katero bi hipno rešili problem, ker je to običajno nemogoče. Poskušamo pa najti delno, parcialno rešitev, ki se bo v dani situaciji približala rešitvi, ki je potrebna. Odzivajmo se na izzive, ki obstajajo, bodimo pobudniki rešitev, opozarjajmo nase s svojimi dosežki. Zelo zagovarjam tudi umetniško ustvarjanje in proces. Znanost in umetnost sta kot sestri, ki se v določenih stvareh dobro razumeta, po drugi strani pa se včasih tudi malo popraskata, ker imata drugačne pristope. Tako so na primer v začetku prejšnjega stoletja pri vprašanju, kako predstaviti atom in njegovo sestavo, našli odgovor pri umetnikih. Ti so bili nekako v svojih predstavah najbližje. Kot se je pozneje tudi umetnost napajala na idejah znanosti. To je dobro, da se ti dve področji prepletata. Imata veliko skupnega, a tudi različnega. Skupna pa jima je - kar je izjemno pomembno, domišljija."

Etika v znanosti in etični znanstveniki

"Skušnjave bodo obstajale. Vendar, če je vgrajena osnovna misel potrebe biti in ostati human, etičen, moralno usmerjen človek, oziroma pravilno delujoč, potem bo - ne glede na izzive, s katerimi se bo ali se srečuje, vedno izbral tisto pravo, ki mu bo prinašalo prihodnost. Zato ne zavržimo svojih talentov. Zapisali smo se človeštvu, želimo mu dobro, da vključno z nami - seveda se ne izključujemo, napreduje. Ne smemo skreniti zaradi atmosfere "komotnosti". Človeštvu je treba kvasa, da se prekvasi in bo prijaznejši do sebe in okolice. Potrpežljivosti je treba, ne pa neumnosti. Če ne gre, poiščimo prostor in ljudi, s katerimi pa gre in bo šlo. Na prvi mah o-puščamo stvari. Pravo ustvarjalno bitje je trmasto. "Trmavost" je zelo pomembna tudi za znanstvenike, treba je vztrajnosti. So področja, kjer lahko vsak uspe in prinese več luči med ljudi in družbi."