Dr. Samo Rugelj: Sleherno bivališče naj bi imelo vsaj dvesto, tristo knjig

Via positiva 18. 12. 2025, 13:15 Nataša Ličen

Branje je vedno dobra odločitev, ni pa vseeno, kaj beremo. Ker izide razmeroma veliko knjig, je modro izbirati najboljše od dobrih. Na minulem slovenskem knjižnem sejmu je bila za najboljšo poslovno knjigo izbrana "Prevlada" Parmy Olson, ki je v prevodu izšla pri založbi UMco. Pogovarjali smo se z direktorjem, založnikom, tudi avtorjem več odmevnih knjig, publicistom, urednikom, ljubiteljsko pa pohodnikom, tekačem, tudi maratoncem, predanim očetom in partnerjem, dr. Samom Rugljem. Lani sta bila skupaj z ženo Renato izbrana za naj založnika.

Kakšno nalogo naj bi imele knjige v vsakem bivališču?, je bilo ozadje pogovora z dr. Samom Rugljem. Sodobna minimalistična oprema, ki je v modi po domovih, je izselila domačnost. Mladi naj vidijo starše brati, saj otroci zaznajo predvsem tisto, kar starši delajo.

Izzivi umetne inteligence

»O izzivih in dilemah se konkretno s prevajalcem Samom Kuščerjem kar redno pogovarjava. Spremlja in deloma uporablja sodobna orodja umetne inteligence, in pravi, da so zaenkrat vsi ti programi primerni predvsem za standardizirana besedila. Kjer pa je posredi človeška ustvarjalnost, torej določeno obvladovanje jezika, simbolike in čustev na višji stopnji, pa ti programi za zdaj ne morejo pomagati. Pri svojem pisanju se včasih poslužujem teh programov bolj iz eksperimentalnih vidikov. Ko sem pisal zadnjo knjigo, sem kakšen odstavek dal v program umetne inteligence z navodilom, naj ga izboljša. Želel sem, naj naredi boljše, kot sem napisal sam. Izkazalo se je, da ga je v resnici poslabšal. Besedilo je oklestil, ga naredil bolj monotonega, mu odvzel ritem in naredil suhoparno besedilo, ki meni ni bilo več zanimivo. V resnici mi za zdaj tovrstno orodje še ne more veliko pomagati.«

Priznanje prinese po eni strani veselje, po drugi pa odgovornost. Od vsakega, ki dobi priznanje, se pričakuje kakovost, da bo v prihodnje delal še bolje.

Mesto besede v sodobni družbi

»Izhajam iz posameznikov v družbi, ne iz družbe kot celote. V povprečju, kar potrjujejo tudi raziskave, se je naša osredotočenost na besedilo, pozornost za daljši čas, skrajšala. Še vedno pa so ljudje, ki so tega zmožni. Zavedajo se nevarnosti. Ograjujejo se od pretirane rabe pametnih telefonov, vračajo se nazaj v osnovne modele, ki omogočajo le klice in pisanje sporočil. Ujetost v mehanizem povratnih zank, ko hočeš dobiti čim več prijetnih občutkov, in zato vztrajaš pri telefonu, ni več samo stvar mladih, ampak tudi starejših. Telefoni imajo mehanizme samokontrole, a jih je treba vključiti in se jih držati. To pa je seveda odločitev posameznika. Algoritmi imajo moč da zasvojijo, mlade možgane še toliko bolj. Tudi o tem smo letos izdali knjigo, ki to dokazuje, pokaže gnetljivost možganov, ki se danes zaradi sodobnih tehnologij jasno gnetejo drugače. Razvoj tehnologije seveda ne bo zastal, ampak se bo samo še intenziviral.«

Prekomerna ali velika raba mobilnih telefon nas ne napolni v pozitivnem pomenu. Prinaša neprijetne občutke »razstreščenosti«, tesnobe. Zaveš se, da si po etapi prelistavanja raznih strani, slabe volje in izpraznjenosti, da kaj pametnega od tega nisi pridobil.

Bistveno več sem prehodil kot pretekel

»Tek mi je dobrodošel dodatek. Vendarle sem že starejši posameznik, bližam se šestdesetletnici. Nimam nobenih telesnih težav, tudi zato, ker poskušam svoje telo ohraniti čim bolj brez poškodb. Hoja je osnovno gibanje, če z njo ne pretiravamo, se nam kaj posebnega ne more zgoditi. Tek je že drugačna oblika gibanja, tudi zelo potrebna, ker mišice, kite in sklepi pri teku delujejo drugače. Pred meseci smo izdali knjigo Urbana Praprotnika »Korak naprej« o teku, v kateri lepo razloži zakaj in kako teči. Lepo odgovarja na vprašanja ali dvome potencialnih tekačev.«

Svoj koncept gibanja prilagajamo terenu, ki je pred nami. Kombinacija hoje in teka je gotovo koristna, uporabna za telo, nenasilna. Ob pretežno sedečem delu je že osnovni zdravstveni napotek, da vstanemo in se razgibamo. Dolgotrajno sedenje je res škodljivo.

Trideset let ukvarjanja s knjigami in filmi

»V resnici se ukvarjam z omejenim številom reči. V tem času dosežeš neko suverenost, da lahko o tem sodiš. Prepoznaš novo in drugačno. Imamo tudi dobro mrežo informatorjev, smo v neposrednem stiku z založniki, uredniki znotraj založb, ki - če želimo, nas redno obveščajo in povedo, kaj pripravljajo. Skušamo biti torej na tekočem z novitetami, da za veliko knjig, ki bodo izšle v naslednjem letu, večinoma že vemo.«

Hvalnica generacijskemu prenosu nematerialnega

»Hvaležen sem obema, očetu in materi. V resnici je navdihujoče, kako dobro je oče že v osemdesetih letih razdelal pomen gibanja. Leta 1984 sva se z očetom skupaj udeležila mojega prvega maratona. Vztrajnostni šport je uporabljal kot pomembno terapevtsko orodje v sklopu svojega programa. Ljudje, ki so prišli k njemu, so se morali zavezati abstinenci, opustiti recimo tudi kajenje, če so imeli to odvisnost, in mesečno so morali prebrati knjigo. Te so bile tako ali drugače vezane na terapevtske vsebine, o teh so potem pisali utrinke in o njih razpravljati na mesečnih sestankih. Vsestransko jih je želel aktivirati.«