Tretja adventna nedelja | (foto: Pixabay)
Kaj nam pa morejo?
Komentar tedna Matej Cepin
Ko poslušam novice iz sveta politike, gospodarstva in civilne družbe, se mi zdi, da naši oblastniki kar naprej pojejo: »Kaj nam pa morejo, morejo, morejo, kaj nam pa morejo, če smo vesel'?«
Ko se jim ni izšlo na referendumu, niso preveč časa vložili v refleksijo. Hitro so povedali, da bodo čez leto dni ponovno poskusili in tokrat zmagali. Ko mediji objavijo zapise koruptivnih dogovarjanj, se ne vznemirjajo preveč, saj vedo, da do končne sodbe, ki bi močno ogrozila njihove kariere, ne bo prišlo. Predvolilni ukrep božičnice, ki jo v večinskem deležu plačajo delodajalci, ne država, izkoriščajo za PR minutke na sproščenih decembrskih zabavah. Uspeh pobude My Voice My Choice pa v Odmevih pospremijo z neuravnoteženim prispevkom, ki dobesedno sramoti njene nasprotnike.
Kaj hočemo, advent je čas veselja in v tem času pač nekoliko bolj »veseli« spremljamo tudi družbeno dogajanje. Nekaj lučk, kuhanček ali dva, pa gredo stvari lepše skozi glavo.
Priznam, pravi bi bilo, da bi bil advent nekakšen mali post, a meni to ne uspeva. Niti se ne trudim prav preveč. V decembru grem rad na kakšen dogodek, tam kaj dobrega pojem, predvsem pa zato, da tam srečam ljudi, ki jih sicer ne tako pogosto in si zanje ne vzamem dovolj časa. Tako si ga vsaj v decembru vzamem nekoliko več.
Pogovori na teh srečanjih običajno potekajo o družbi, saj so tudi dogodki, ki jih obiskujem, »družbene sorte«. In letos se je kar nekaj pogovorov vrtelo okoli nedavnega referenduma. Neverjetno: koliko ljudi, predvsem katoličanov, mi je povedalo zgodbo o tem, kako so se prvič v življenju resneje izpostavili. Osebno, preko socialnih omrežij, nekateri so tudi prvič javno nastopili.
Ob takšnih zgodbah vedno zastrižem z ušesi. V svoji glavi namreč že nekaj let razvijam tezo o reaktivni drži katoličanov. O drži, ki je dokaj pasivna, nima lastne pobude za boljši svet, ampak se odziva le minimalno, pa še to zgolj, kadar jo sprovocira kdo od zunaj.
Reaktivna drža je nasprotje proaktivni, ki sanja boljši svet, se ne angažira iz strahu, ker ji nekdo nekaj jemlje ampak iz želje po tem, da bi bilo nekaj drugače, bolje.
Zato sem z delom možganov tudi v pogovorih na decembrskih dogodkih preverjal: so se ti katoličani izpostavili predvsem iz strahu, ker jim nekdo jemlje svet, ki se jim zdi pravi in ki so ga navajeni, ali je zadaj še kaj drugega?
In … Reči moram, da tokrat opažam nek nov trend. Predvsem v generacijah Y in Z, delno pa tudi pri nas, X-ih, v zadnjem desetletju opažam porast števila ljudi, ki so se pripravljeni izpostaviti, in to predvsem individualno. Mnoge odlikuje tudi večja sposobnost argumentacije, kor je bilo to pred desetletjem. Laže tudi držijo spoštljivo raven diskusije, preveva pa jih večja mirnost, ki se kaže v večji nenavezanosti na rezultat. V smislu: »Če se zakon na referendumu obdrži, to ne bo popoln obrat družbe v katastrofo, če zakon pade, pa tudi ne bomo kar naenkrat vsi rešeni.«
Menim, da imajo ta zunanja znamenja vzrok v nekaterih notranjih držah katoličanov, ki jih še pred desetletjem nisem opazil v tako veliki meri. Najprej – več je pričevalcev. V času pandemije Covid-19 smo očetje in matere v svojih družinah prevzeli vlogo voditeljev družinske verske oskrbe. Tako smo postali bolj duhovni in bolj pričevalski. V tistem času so zagon dobile tudi akcije Exodus90, Fiat in podobne, ki so pripomogle k formiranju malih skupin, v katerih se je odkrito pogovarjalo o ranljivosti, upiranju skušnjavam, upravljanju z negotovostmi, krepilo se je zdrave navade in soodgovornost.
Nadalje, demokratizacija medijev, predvsem podkasti, so poskrbeli, da so med nami določene družbene teme veliko bolje obdelane. Format daljših pogovorov nam vsem, ki ga poslušamo, prinaša več dialoškosti, širjenja obzorij in boljšo sposobnost argumentiranja. In nenazadnje, sadove je obrodil tudi dolgotrajni trening v poniževanju katoličanov in naših vrednot, ki je skozi zadnja desetletja velo iz večine glavnih medijev v državi. Ta trening je poskrbel, da nas ne prestraši več vsak negativen komentar. Spregovoriti smo pripravljeni »kljub« nevarnosti sramotenja.
Morda smo katoličani v tem času sicer notranje bolj razklani kot kdaj koli prej. Družbena polarizacija, ki je vsesplošen trend, je tudi med nami naredila svoje. A zdi se, da je ta razklanost le stranski učinek večjega števila ljudi, ki skušajo razmišljati s svojo glavo – ki ne zgolj ponavljajo stavke, ki jih izrekajo verski ali politični voditelji.
Razklanost je tako le zunanja spremljevalka prenove, ki se je začela dogajati tam, kjer je to najbolj prav: od znotraj.
Zdi se, da je stavek: »Kaj nam pa morejo, če smo vesel'?« dobil še drugi pomen. Simbolizira nastajajoči razred pričevalcev, ki niso napadalni, ki so se navzeli Jezusove drže ljubezni do sovražnikov, a tudi drže, da je beseda vedno jasna oz. da ne govorijo plašno. Veselje, v katerem deluje pričevalec, ne izkorišča decembrskih žurk ampak je notranje. Prinaša ga občutek miru, ko globoko v sebi veš, da delaš prav. Da imaš le eno življenje, za katerega želiš, da bi postalo lepa zgodba, četudi bo treba za to kdaj malo potrpeti ali prenašati kakšno krivico. Notranje veselje, notranja luč je večja od groženj, ki nas lahko ogrozijo od zunaj. Od šefa, ki zahteva nemogoče, od političnih dogajanj, ki gredo v smer kulture smrti in odtujenosti, od negotovosti prihodnjih volitev in referendumov, od varnostnih groženj in pretirane zadolženosti države, od toksičnih odnosov, ki nas vsak dan obdajajo.
Tak pričevalec je nosilec luči.
Kako globoko duhovno sporočilo nosi zimski solsticij, ki nas čaka v nedeljo! Ali smo sredi največje teme pripravljeni verjeti, da prihaja svetloba, ki je bo vedno več in več?
Če bi bil z današnjim poznavanjem družbe in z današnjimi držami ponovno postavljen v čas konec 80-ih let prejšnjega stoletja – bi premogel toliko luči, da bi verjel v nastanek lastne države Slovenije?
Sem sredi anket nekaj dni pred zadnjim referendumom verjel, da se bo rezultat obrnil drugače, kot so ankete kazale?
In če bi me obiskal angel, kot je Zaharijo, kasneje pa še Marijo, in bi mi napovedal nekaj čudovitega, nemogočega – bi mu verjel?
Advent ni le čas veselja, je tudi čas pričakovanja. In za vsakogar od nas, ki želimo slediti Kristusu kot prinašalci luči, se mi zdijo na mestu vprašanja: »Kaj sploh pričakujem? Kaj me bo rešilo? Božičnica? Spomladanske volitve? Kateri od političnih ali civilnodružbenih voditeljev?
Kaj čisto zares pričakujem? O čem si upam sanjati?«
Škoda bi bilo, da bi šle te sanje mimo nas, ker se sami sebi ne bi zdeli dovolj vredni, da se nam zgodijo.
