Fotografija iz knjige Svetla stran Dela | (foto: ARO)
Puharca pod mizo
Komentar tedna Alenka Puhar
V mogočnih dveh knjigah o temni in svetli strani Dela, ki ju je prejšnji mesec poslal na svetlo Igor Omerza, je tam proti koncu fotografija nasmejane ženske, ki ima za hrbtom napis: Nisu sve kurve iste. In ta ženska sem jaz, Alenka Puhar, v polovico mlajši izdaji. Le kaj mi je bilo?! Izjava, da vse kurbe niso enake, seveda pomeni, da so nekatere malo boljše, oziroma malo manj pokvarjene… Sem bila tako pijana, da sem padla pod mizo?! In to celo v službi?!
Ne, to o Puharci pod mizo mi ni prišlo na misel zaradi možnosti, da bi se tako sramotno napila. Povezano je s starim pregovorom, da se lastna hvala pod mizo vala. In takšne hvale, toliko pozitivnih besed, kot se jih najde v tistem koncu knjige, ki je posvečen svetli strani Dela in meni osebno, zlepa nisem deležna. Že res, začne se s hudo negativno oznako, ki pravi:
»Kot osrednja osebnost v strukturi meščanske desnice se je v letu 1984 uveljavila Alenka Puhar, ki je izstopala tudi zaradi svoje agresivnosti in sovražnosti.«
Ampak potem so pa našteti moji grehi, ob katerih lahko samo strmim: »Po začetnem angažiranju le pri peticiji za ukinitev smrtne kazni in v skupini tako imenovanih alternativnih novinarjev, se je po beograjskih dogodkih – to je aretaciji skupine ljudi, ki so se v nekem stanovanju zbrali k razpravi o aktualnem dogajanju – uveljavila še kot pobudnik in gonilna sila skoraj vseh solidarnostnih akcij meščanske desnice v Sloveniji z beograjsko skupino obtoženih pripadnikov meščanske desnice.
Tako je ona avtor dveh peticij in 'Novoletnega voščila', s provokativnimi nastopi je sodelovala na raznih tribunah in simpozijih. Izredno dobre stike je navezala s somišljeniki v Beograd... Srđi Popoviću je predlagala Draga Demšarja za skupino odvetnikov Mijanoviću. .. V letu 1984 je postala Alenka Puhar tudi član uredniškega odbora Nove revije, zelo pomembna pa je bila njena vloga pri populariziranju Orwellove knjige '1984', katere prevajalka je bila.«
Zajamem sapo in si poskušam naslikati prizor: Imamo proslavo dneva človekovih pravic (to je 10. decembra) in sem, recimo, povabljena k besedi. Saj bi imela pol govora že napisanega! Hvala Bogu! Zagovarjanje svobode besede in tiska, spodbujanje solidarnosti, pomoč političnim obtožencem in zapornikom, pisanje kritičnih člankov in, glej no glej, populariziranje ene najpomembnejših knjig stoletja – saj bi skoraj zadoščalo za medaljo!
No, za to ni nevarnosti. Se mi pa zdi, da lahko ostarela Puharca potreplja pol mlajšo Puharco. Neznani avtor te udbovske ocene, ki je narejena na kar stvarni podlagi – opazovana in ovajana oseba je res počela vse to – je dovolj dobro nanizal nekaj zanimivih potez obdobja počasne odjuge in demokratizacije v socialistični Sloveniji. Le tole manjka: Zakaj sem izstopala po agresivnosti in sovražnosti? Kaj je tu takšnega? In še eno vprašanje me muči: Kako to, da so se iz komunistične dobe v čas pluralizma ohranile iste predstave o tem, kaj je desno in kaj levo?
Dobro, ne bom nadaljevala s teoretični razpredanjem, pa tudi s samohvalo ne. V Omerzovi najnovejši knjigi o udbovskem delovanju, kjer seveda prevladujejo mučne, podle strani, se najde tudi kaj zelo zabavnega. Recimo tam na četrti strani poglavja, posvečenega moji svetli osebi, seveda v vlogi poosebljene mračne sile, se najde poročilo o dogodku, ob katerem sem se začela na glas smejati. Takole je bilo:
Na republiškem sekretariatu za informacije, kjer so se morali javiti vsi tuji dopisniki, se je oktobra 1983 oglasila dopisnica angleškega BBC. Zelo so jo zanimali nekoliko uporni mladci, recimo na študentski Tribuni in radiu Študent, ki so imeli težave z oblastjo, se pravi s prepovedmi. In seveda so jo zanimali tisti alternativci, ki so jim skušali pomagati. Uslužbenci sekretariata so jim 'zrihtali' srečanje s temi ljudmi in uslužbenka Špela Furlan je novinarko BBC tudi pospremila na uredništvo Tribune. In je tam obsedela. Poročevalec Udbe – ali poročevalka – je o tem povedal:
»Ves čas pogovora je gostja z BBC relativno malo spraševala, saj so se Tribunaši – predvsem pa Marcel Štefančič – o problematiki Tribune sami razgovorili. Prisotnost uradne predstavnice Republiškega sekretariata za informacije – tovarišice Furlanove – med pogovorom Tribunašev s predstavnico londonskega BBC so nekateri sogovorniki (Aleš Debeljak in Marcel Štefančič) označili kot uradno cenzuro. Njeno nekajminutno odsotnost (odšla je v toaleto) so zlobno komentirali: da je to potreba, ker je pač morala zamenjat magnetofonski trak.«
Ker je Marcel Štefančič po štiridesetih letih slavna sivolasa oseba, ki ima že dolgo svojo televizijsko oddajo – celo po njem se imenuje! - se bo verjetno z nasmeškom zazrl v svojo mladostno podobo. Mogoče bo v svojo oddajo povabil gospo Špelo Furlan, ki je v minulih štiridesetih letih tudi napredovala v pomembno, slavno osebo, saj je tako rekoč desna in leva roka Milana Kučana, zmeraj ob njegovi strani ali korak za njim. Na Marcelovem znamenitem stolu bosta lahko obujala spomine, se pogovarjala o cenzuri nekoč in zdaj, pa o trakovih na kasetofonih in razvoju tovrstne tehnike, pa o poročilih, ki jih je bilo treba napisati in oddati...
Res, gospa Furlan bi bila imeniten vir za osvetlitev zakulisnega dogajanja in slikovitih pojavnih oblik cenzure! Nekoliko klavrni gledanosti TV Slovenija bi bila verjetno v korist...?! Privoščimo ji to darilo!
