Bližina, spoštovanje, ljubezen: zadnji trenutki z ljubljeno osebo

Svetovalnica 22. 10. 2025, 15:22 Mirjam Judež

Pater Ivan Platovnjak, ki v sklopu Ignacijevega doma duhovnosti vodi program za žalujoče, je v Svetovalnici predstavil svojo novo knjigo z naslovom Prezrti čas. Govori o stiskah neozdravljivo bolnih, o upanju, ki ga ponuja okolica, o tem, kako pomembno je, da smo jim blizu, pa tudi o povsem konkretnih temah, ki nas čakajo pred odhodom in o luči vere. Duhovno bogat pogovor je vodila Tanja Dominko in ga več kot priporočamo v branje / poslušanje.

Ko življenje zahteva več kot le razumevanje

»Pred tremi leti sem se znašel pred odgovornostjo, ki je temeljito spremenila moj pogled na življenje – začel sem negovati svoja starša, ki tega nista bila več zmožna sama. Bila sta sprejeta v Vincencijev dom v Štepanjskem naselju pri Marijinih sestrah, jaz pa sem prihajal vsak dan, zjutraj in zvečer, da ju preoblečem, pripravim za dan in nato za noč. Moja mama je bila popolnoma nepokretna, oče pa je sicer lahko še malo hodil, a se sam ni zmogel več urediti.

To obdobje mi je prineslo novo globino razumevanja – spoznanje, kako pogosto je spregledano delo tistih, ki skrbijo za svoje bližnje, bodisi doma bodisi v domovih in bolnišnicah. Nege, bližine, trenutkov, ki so izjemno pomembni za človeka, se mnogokrat ne vidi. A prav v teh trenutkih se skriva nekaj svetega – nekaj, kar presega vsakdanjost.«

Ko človek začuti, da se mu življenje izteka, se v njem prebudi želja, da bi še kaj povedal, se komu zahvalil ali komu odpustil. Takrat je pomembno, da mu to dopustimo – da ga poslušamo in sprejmemo, kar nosi v srcu.

Prezrta svetost skrbi

»V svoji izkušnji sem začutil, da skrb za bolnega, še posebej za umirajočega, razkriva globoko človeško in duhovno resničnost. Ko se zavedamo dragocenosti teh trenutkov, ko smo ob tistih, ki se poslavljajo, se lahko v tej bližini zgodi nekaj resnično svetega – dotik Božjega.

To želim izraziti tudi skozi knjigo, ki jo pišem: dati glas tistemu, o čemer pogosto molčimo. Mnogo ljudi nosi v sebi izkušnje bolečine, izgube, pa tudi upanja, veselja in preobrazbe. Med umirajočimi in njihovimi bližnjimi se pogosto odvijajo globoki odnosi – trenutki, ki nas preoblikujejo, čeprav so prežeti z žalostjo.

Tisti, ki so zmogli ostati ob svojih dragih tudi v času umiranja, pričajo o svetosti tega trenutka – o globini človeškosti. Tako verni kot neverni govorijo o presežnosti, o občutku, da so bili v teh trenutkih v stiku z nečim večjim. Verni pa še posebej doživljamo bližino Boga, ki nas skozi izkušnjo smrti preobraža in vodi v novo življenje – tisto, ki ga v veri prepoznavamo v Kristusu.«

Ko se svet sesuje

»Ko človek izve, da je neozdravljivo bolan, se mu svet sesuje. Enako se zruši svet njegovih bližnjih. Težko je sprejeti dejstvo, da se življenje izteka – še posebej, če se to zgodi prezgodaj. V sodobnem času pogosto razmišljamo, da nas smrt čaka šele v pozni starosti, a resnica je drugačna. Bližina, razumevanje in sočutje so nujni že takrat, ko se bolezen razkrije, in še posebej, ko začne hitro napredovati ter prinašati težke telesne spremembe.

Na razumski ravni vemo, da bomo vsi umrli. Lahko rečemo, da je smrt del življenja, toda ko sami slišimo, da ni več možnosti ozdravitve, razum odpove. Takrat se prebudijo strahovi, negotovost in vprašanja, kako bomo naprej.«

Ko umirajoči čuti, da je slišan in sprejet, takrat lahko v miru odide. Ljubezen, ki sprejema, mu dá svobodo, da se preda in zaupa.

Čas, ko ostane le bližina

»V knjigi Prezrti čas opisujem trenutke, ko ljudje izvedo, da zdravljenje ni več mogoče – da ostaja le še paliativna oskrba, lajšanje bolečin in skrb za ohranjanje dostojanstva. Takrat nastopi šok, tako za bolnika kot za njegove bližnje. Pojavi se vprašanje, kako se soočiti s stisko, kako govoriti o tem, kako sploh sprejeti to novo resničnost.

A umirajoči lahko spregovori le, če ima ob sebi nekoga, ki ga zna poslušati in ga sprejema z vsem, kar doživlja. Takrat, ko ve, da ne bo ostal sam na tej poti. Prav ta bližina zdravi – ne telesno, temveč duševno in duhovno. To je tisto zdravljenje, ki ga človek najbolj potrebuje: da se počuti ljubljenega, sprejetega, zaželenega; da ve, da ni breme in da mu nekdo stoji ob strani do konca.«

Ljubezen, ki zdravi in preobraža

»Jezus je rekel: “Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj.” Tudi sam je pokazal, da od trpljenja in smrti ne smemo bežati, ampak ju sprejeti kot del poti. Smrt ni konec, ampak prehod.

Ko ostajamo ob bolnih in umirajočih, se preizkušamo, a hkrati rastemo. To je čas, ko se lahko naši odnosi preobrazijo – ko se v bolečini rodi nekaj globoko človeškega in svetega. Tisti, ki spremljajo svoje ljubljene ob koncu, pogosto začutijo, da se v teh trenutkih zgodi nekaj nenavadno mirnega, skoraj svetega: ljubezen in odpuščanje postaneta most med življenjem in večnostjo.«

Ko odnosi niso popolni

»Seveda pa niso vsi odnosi idealni. Včasih so med starši in otroki, zakonci ali sorodniki dolga leta tišine, odtujenosti, celo zamer. Vendar tudi takrat obstaja možnost za preobrazbo. Umirajoči človek potrebuje ob sebi nekoga, ki mu sme spregovoriti – nekoga, ki mu dopusti, da pove, kar nosi v sebi.

Tudi če je odnos načet, je mogoče pristopiti z iskrenostjo in željo po spravi. To je čas, ko lahko še povemo tisto, kar je bilo predolgo neizrečeno, in ko lahko drug drugemu odpustimo.

Kristjani se v takih trenutkih včasih ujamemo v misel, da je molitev za ozdravljenje izraz vere – in da je priznanje možnosti smrti znak dvoma. A resnica je globlja: Bog vedno usliši naše molitve za ozdravljenje, le da to ozdravljenje včasih pomeni prehod v večno življenje. Zato je prav, da si upamo z umirajočim spregovoriti tudi o slovesu, o veri, o zaupanju, da življenje s smrtjo ne preneha.«

Pogovor, odpuščanje in notranji mir

»Ko se človek bliža koncu svojega življenja, se v njem pogosto prebudi želja, da bi še nekaj povedal, se komu zahvalil, koga poklical ali komu odpustil. Ti trenutki odpiranja srca so izjemno pomembni — za umirajočega pomenijo osvoboditev, za bližnje pa možnost sprave in pomiritve. Zato je ključno, da svojci to dopustijo in nežno spodbudijo, ne vsiljivo, temveč v zaupanju, da bo pravi trenutek prišel sam od sebe.

Kot kristjani lahko v takih trenutkih molimo k Svetemu Duhu, naj nam da pravo besedo in mir, da znamo poslušati in se odzvati, ko nas nekdo potrebuje. Ni vedno lahko spregovoriti o teh stvareh, toda v tišini in iskrenosti lahko zori globoka notranja preobrazba.«

Zgodba očeta in moč odpuščanja

»Spominjam se svojega očeta, ki je pred tremi leti kazal znake, da se njegovo življenje izteka. Takrat sem ga nežno vprašal, ali bi rad še kaj povedal, komu odpustil ali koga prosil za odpuščanje. Res je poklical k sebi ljudi — tudi tiste, s katerimi dolgo ni bil v stiku. V teh srečanjih je prišlo do prerojenja. Ko je lahko izrekel hvaležnost in odpuščanje, se je razbremenil in v njegovem pogledu se je videl mir.

Takšni trenutki preobražajo. Spreminjajo ne le tistega, ki se poslavlja, temveč tudi vse okoli njega. Ljubezen, ki se izrazi v odpuščanju, v spoštovanju in iskrenosti, je tista, ki omogoči miren odhod — in globoko pomiri tudi tiste, ki ostajajo.«

Otrokom moramo pomagati, da se poslovijo. Ko pridejo k bolniku, ko rečejo hvala in adijo, se v njih rodi upanje – spoznajo, da ljubezen ostane, tudi ko človeka ni več.

Dovoliti izpolnitev zadnjih želja

Pomembno je, da umirajočemu omogočimo, da uresniči še tisto, kar si resnično želi. Morda se nam zdi njegova prošnja nenavadna ali celo nemogoča, vendar so prav te želje pogosto izraz njegove najgloblje hrepenenjske duše.

»V knjigi sem zapisal pričevanje žene, katere mož si je želel še zadnjič z motorjem iz Maribora do Ohrida. Bil je hudo bolan, pot se je zdela neizvedljiva, toda žena mu je zaupala in mu željo uresničila. Pot sta prevozila, in čeprav je mož kmalu po vrnitvi umrl, je bil to zanj trenutek neizmerne radosti. Morda bi lahko umrl že na poti, pa ni — zbral je vse moči, da je to doživel. Takšni trenutki so milostni.«

Duhovna in materialna oporoka

Ob koncu življenja ima človek tudi potrebo, da zapusti nekaj svojim bližnjim — ne le materialno, temveč tudi duhovno. »Spodbudimo umirajočega, naj izrazi, kaj bi rad predal svojim potomcem, naj napiše ali izreče svojo duhovno oporoko: misel, blagoslov, željo za njihovo življenje.

Pomembno pa je poskrbeti tudi za materialno oporoko. Ko se stvari uredijo še za časa življenja, se svojcem odvzame veliko bremen, dvomov in morebitnih sporov po smrti. To je darilo — ne le v smislu dediščine, temveč predvsem v smislu miru, ki ga prinaša jasno izrečen sklep.

Neozdravljiva bolezen, čeprav boleča, prinaša tudi možnost, da se človek pripravi na odhod. Ta čas, četudi kratek, je lahko podarjen čas — priložnost, da se z ljubljenimi pogovorimo, poslovimo in uredimo, kar je še ostalo neizrečeno.«

Preobrazba odnosov in globina bližine

Mnogi, ki so spremljali svoje bližnje v bolezni in umiranju, pričujejo, da so se odnosi v teh zadnjih mesecih ali tednih nenadoma poglobili. Včasih se prav v tem času zgodi tisto, kar so si dolgo želeli: resni pogovori, bližina, razumevanje, sprava.

»Ta čas spremljanja ni enostaven. Zahteva moč, potrpežljivost in sočutje. Tudi svojci potrebujejo oporo — duhovno, čustveno in praktično. V knjigi želim ponuditi smernice, kako ravnati, ko se znajdemo v takšni situaciji: kaj je resnično pomembno, kako prisluhniti umirajočemu, kako se soočiti s strahovi in kako prositi za pomoč.«

Iskanje pomoči in pomen paliativne oskrbe

»Soočanje z umiranjem zahteva tudi zunanjo pomoč. Nihče ne zmore sam. Pomembno je, da se svojci ne bojijo poiskati podpore – tako v obliki paliativne kot hospic oskrbe. Strokovnjaki znajo svetovati, pomagati pri negi in čustveni podpori ter usmeriti v trenutkih, ko človek sam ne ve, kako naprej.

Zato je prav, da se o teh možnostih informiramo že prej, da nismo v najtežjih trenutkih popolnoma izgubljeni. Znanje in pripravljenost lahko zmanjšata strah in omogočita, da se osredotočimo na bistvo – na ljubezen, prisotnost in dostojanstvo.«

Ko domača oskrba ni več mogoča

»Včasih svojci kljub vsemu trudu preprosto ne zmorejo več. Telo in duša se izčrpata, in takrat je prav, da poiščemo pomoč doma ali v domu za ostarele. To ni znak šibkosti, temveč odgovornosti.

Če se bolnik preseli v dom, to ne pomeni, da smo se od njega oddaljili. Prav nasprotno – to nam omogoča, da se bolj osredotočimo na tisto, kar je bistveno: prisotnost, poslušanje, bližino. Ko ga obiščemo, smo res z njim, brez naglice, brez motenj, s srcem.«

Blagoslovi prisotnosti

»Prisotnost ob umirajočem je dragocen dar. Ne pomeni nujno besed, temveč predvsem tišino, dotik in mir. Včasih zadošča, da človeka držimo za roko ali mu tiho položimo dlan na glavo. Pomembno je, da spoštujemo njegovo osebnost – nekateri želijo dotik, drugi ne.

Pomembno je, da smo tam, v miru, eno uro ali dve, v popolni prisotnosti. Da damo tisto malo, kar lahko: toplino, mir, človeško bližino.

Ko smo z umirajočim, se učimo poslušanja brez besed. Tišina postane prostor svetosti, kjer se dotikata človeško in Božje.«

Prezrti čas je v resnici sveti čas – čas, ko se učimo biti ob drugem v tišini, brez besed, v ljubezni, ki zdravi in ne mine.

Pogovor o slovesu in spoštovanju zadnjih želja

»Umirajoči pogosto želijo govoriti tudi o samem slovesu – o pogrebu, načinu pokopa, o tem, kaj bi želeli, da se zgodi. Tudi to je izraz njihovega dostojanstva in zrelosti, da se zavedajo bližine smrti. Pogovor o teh temah je lahko težak, vendar prinaša veliko miru tako umirajočemu kot svojcem.

Prisluhniti, kaj si želi človek ob koncu, pomeni spoštovati njegovo voljo in življenje. Tak pogovor lahko prinese čisto posebno bližino – tisto, ki presega strah in žalost ter odpira prostor za mir, hvaležnost in sprejemanje. Ko se z umirajočim pogovarjamo o njegovem slovesu, torej o pogrebu, o načinu pokopa, o oblačilih, o pesmih in Božji besedi, ki bi jih želel ob svojem zadnjem počitku, mu s tem omogočimo, da izrazi svojo voljo in ohrani dostojanstvo do konca. Tak pogovor ni nekaj mračnega, temveč izraz spoštovanja in ljubezni. Kadar poznamo njegove želje, je svojcem veliko lažje pripraviti pogreb, saj vedo, da so ravnali skladno z njegovo voljo. To prinaša notranji mir in občutek izpolnitve — tako za umrlega kot za tiste, ki ostajajo.«

V knjigi p. Ivan Platovnjak te teme obravnava tudi molitveno in duhovno, ponuja smernice, kako se v teh trenutkih notranje naravnati, na kaj biti pozoren, kako ohraniti spoštovanje in zaupanje v Božjo prisotnost. Čeprav o tem še podrobneje piše v svoji prejšnji knjigi Preobrazba bolečine – skupaj na poti žalovanja, tukaj poudari bistveno: kako se pripraviti na izgubo, kako spremljati žalovanje in kako biti ob tistih, ki trpijo, brez da bi jim nehote povzročili še več bolečine.

Žalovanje otrok in moč upanja

V tej novi knjigi avtor posebej izpostavi poglavje, ki se dotika žalovanja otrok — teme, o kateri se premalo govori. Otroci so pogosto spregledani udeleženci žalovanja, a so izjemno občutljivi in dovzetni za razpoloženje odraslih. Zato je ključno, da jih vključimo v proces slovesa in jim pomagamo razumeti, kaj se dogaja.

P. Platovnjak poudarja, da lahko otroci – pa naj bodo to vnuki, nečaki ali lastni otroci – izjemno dobro razumejo pomen poslavljanja, če jim to predstavimo iskreno in primerno njihovi starosti. »Ko se lahko poslovijo, ko izrazijo hvaležnost in ljubezen, se v njih rodi novo upanje. Življenje gre naprej, a s spoštovanjem in z zavedanjem, da je ljubezen močnejša od smrti.«

Svojcem svetuje, naj z otroki govorijo preprosto, brez olepševanja, z resnico, ki jo razumejo. V knjigi navaja konkretne oporne točke, kako otroku razložiti smrt, kako ga vključiti v obisk bolnika ali v pogreb, in kako mu pomagati izraziti svoja čustva.

Ko se želje umrlega razlikujejo od želja svojcev

Ena izmed najtežjih situacij nastane, kadar ima umirajoči željo, ki svojcem ni blizu — na primer, da bi bil upepeljen in bi se njegov pepel raztrosil v naravi, ne pa pokopan na pokopališču. Takšne želje lahko povzročijo napetost in notranje dileme.

P. Platovnjak v pogovoru razloži, da je v takih primerih najpomembnejše poslušanje. Treba je umirajočega vprašati z odprtimi vprašanji: Zakaj si to želi? Kaj stoji v ozadju te želje? Kaj zanj pomeni raztros pepela? Mnogokrat želja ne izhaja iz zavračanja vere ali iz bega pred smrtjo, temveč iz globoke osebne simbolike — iz občutka svobode, povezanosti z naravo ali želje po tem, da ne bi obremenjeval bližnjih.

»Ko mu damo prostor, da izrazi svoje razloge, lahko tudi sam postopno drugače pogleda na svojo odločitev. Hkrati pa tudi svojci lažje razumejo in sprejmejo njegovo željo, ker jo spoznajo v vsej globini.«

Če je želja še vedno težko sprejemljiva, lahko svojci iskreno povedo svoje razloge: da bi radi imeli kraj, kamor bi lahko prihajali, kjer bi bilo zapisano njegovo ime, kjer bi molili zanj. Pomembno pa je, da pogovor ne zdrsne v obtoževanje ali prepričevanje, temveč da poteka v duhu spoštovanja in ljubezni.

Platovnjak opozarja, da spor in trma v teh zadnjih trenutkih prinašata veliko bolečino. Če se razidemo v konfliktu, ne bo miru ne za umrlega ne za tiste, ki ostajajo. Zato je bolje, da drug drugega poslušamo s srcem in pristopimo po Jezusovem zgledu – sočutno, nežno in z razumevanjem.

Krščanski pogled in glas vesti

Vprašanje, kaj je prav v takih primerih, zadeva tudi vero. Kot pravi p. Platovnjak, je pri kristjanih temeljno to, da poslušamo svojo vest. »Vesti ne smemo utišati – v njej govori Bog. Odločati se moramo v luči vesti, a tudi z ljubeznijo. Spoštovati vest drugega, tudi umrlega, pomeni priznati njegovo osebno odgovornost pred Bogom.

Ne smemo takoj soditi, da je želja po drugačnem pokopu znamenje nevere. Pogosto v ozadju ni upor, temveč iskanje smisla, svobode ali celo globoke duhovne povezanosti z Božjim stvarstvom.«

Zato pater vabi k spoštljivemu ravnotežju: da izrazimo svojo vero in vrednote, a brez vsiljevanja, ter da hkrati priznamo dostojanstvo in svobodo drugega človeka. Ljubezen, ki sprejema in ne sodi, je tista, ki prinaša mir v srce in blagoslov ob slovesu.

Vera kot luč v času slovesa

V zadnjem delu knjige Prezrti čas – bodimo ob neozdravljivo bolnih, umirajočih in žalujočih p. Platovnjak združuje človeško izkušnjo bolečine z lučjo vere. Govori o tem, kako molitev, tišina in zaupanje v Boga preoblikujejo čas trpljenja v čas milosti.

Knjiga, izdana pri založbi Dravlje, je nova, sveža, a njeno sporočilo je staro kot človeštvo samo — ljubezen, ki spremlja in ne zapušča. Na 270 straneh avtor prepleta duhovno in praktično: od spremljanja bolnika in družine do žalovanja in ponovnega iskanja smisla.

Zapisana je v toplem, berljivem jeziku in namenjena vsem — vernim in nevernim, mladim in starim — ki se želijo naučiti, kako biti ob človeku, ko se njegova pot nagiba proti večnosti. Cena knjige je simbolična, le 10 evrov, saj, kot pravi p. Platovnjak, »želi, da bi bila dostopna vsakomur«.

Zaključna misel

»Prezrti čas« nas uči, da noben trenutek ob umirajočem ni zaman. Da tudi v bolečini lahko zorijo odnosi, se rojeva sprava in raste vera. Ko dovolimo, da se čas slovesa razodene v vsej svoji globini, postane sveti čas — čas hvaležnosti, odpuščanja in ljubezni, ki ne mine.