Škof Saje na Kureščku: Sprava ne pomeni pozabe

Objavljamo celoten nagovor škofa Andreja Sajeta

Dragi bratje in sestre, romarji pri Kraljici miru na Kureščku,

na ta sveti kraj smo prišli kot romarji upanja, da bi prosili za mir in spravo v našem narodu. Prišli smo k Mariji, Kraljici miru, ker vemo, da človek sam ne more ustvariti resničnega miru, če ga najprej ne sprejme od Boga. Naša današnja molitev ni samo spomin na preteklost, ampak prošnja za prihodnost Slovenije, za prihodnost naših družin, naših medsebojnih odnosov in naše domovine.

Božja beseda, ki smo jo poslušali, nam danes govori o miru kot o Božjem načrtu za človeka. Prerok Izaija pravi: »Svoje meče bodo prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe. Narod ne bo več vzdignil meča proti narodu, ne bodo se več učili vojskovanja« (Iz 2,4). To je velika svetopisemska podoba. Bog je človeka ustvaril za občestvo, bratstvo in mir. Kadar človek zavrne Boga, začne razdirati odnose z drugimi ljudmi. Zato današnji svet tako zelo potrebuje vrnitev k Božji besedi. Mir ni samo politični dogovor ali človeški projekt, ampak dar, ki prihaja od Boga in se začne v spreobrnjenem srcu.

Psalm nam je danes povedal: »Dobrota in zvestoba se bosta srečali, pravičnost in mir se bosta poljubila« (Ps 85,11). Kako globoke so te besede za slovenski narod. Brez resnice ni sprave. Brez pravičnosti ni miru. Brez odpuščanja ni prihodnosti.

Papež Leon XIV. je ob tem poudaril: »Mir ni zgolj odsotnost vojne, ampak pravičnost na delu.« Mir se ne rodi iz pozabe ali molka, temveč iz resnice, pravičnosti in pripravljenosti za odpuščanje.

Naš narod še vedno nosi boleče rane druge svetovne vojne, revolucije, povojnih pobojev in desetletij molka. Te rane niso samo zgodovinski problem, ampak rana narodove duše. Dotikajo se družin, odnosov med ljudmi in narodovega spomina. Zato vprašanje narodne pomiritve presega politično raven ter ima tudi duhovno in antropološko razsežnost. Gre za človekovo srce in za vprašanje, ali bomo ostali ujetniki preteklosti ali pa bomo dovolili Bogu, da nas ozdravi in osvobodi. Sprava je najprej Božji dar in hkrati človeška naloga. Začne se v človekovem srcu, ki se odpre resnici, odpuščanju in ljubezni.

Apostol Pavel v Drugem pismu Korinčanom pravi: »Vse je od Boga, ki nas je po Kristusu spravil s seboj, nam pa naložil službo sprave« (2 Kor 5,18). To je srce krščanske vere. Kristus je s svojo smrtjo na križu podrl zid sovraštva. Njegova kri ni bila prelita za ene proti drugim, ampak za vse ljudi. Zato je Cerkev poklicana biti prostor srečanja, dialoga, resnice in odpuščanja. Pavel nadaljuje: »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo« (2 Kor 5,17). Kristjan je poklican živeti iz novega življenja v Kristusu. Kdor v srcu neguje odpuščanje, gradi notranji mir. Narod, ki raste iz takšnih src, lahko z zaupanjem gleda v prihodnost.

Današnji evangelij nas vodi pod Jezusov križ. Evangelist Janez pravi: »Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena« (Jn 19,25) Marija vztraja pod križem. Spremlja trpljenje svojega Sina in ostaja zvesta do konca. Prav tam pod križem ji Jezus reče: »Žena, glej, tvoj sin.« Nato pa učencu: »Glej, tvoja mati« (Jn 19,26–27). To ni samo ganljiv trenutek med Jezusom in njegovo materjo. To je rojstvo novega občestva. Pod križem nastaja nova družina Božjih otrok. Marija postane Mati vseh ljudi. Zbira nas skupaj in nas povezuje.

Kako močno sporočilo za slovenski narod. Marija nas uči, da sprava ne pomeni pozabe. Pod križem ostajajo spomin, bolečina in rane. Toda zadnjo besedo ima ljubezen, ki je močnejša od smrti. Zadnjo besedo ima vstajenje. Marija je bila vedno na svojem mestu: v Nazaretu, ko je rekla Bogu »zgodi se«; v Betlehemu v revščini; v Kani, ko je opazila stisko ljudi; pod križem, ko so mnogi odšli; in v molitvi z apostoli, ko se je rojevala Cerkev. Tudi danes Cerkev potrebuje ljudi, ki bodo ostali na svojem mestu: v resnici, v molitvi, v spoštovanju človekovega dostojanstva in v prizadevanju za mir.

Pod križem se razodeva tudi velika moč tišine. Marija ne govori veliko, toda njena navzočnost je močnejša od mnogih besed. V času, ko je v družbi toliko napetosti in hitrih sodb, nas Marija uči drugačnega jezika. Uči nas jezika bližine, sočutja in poslušanja. Slovenski narod danes potrebuje ljudi, ki bodo pripravljeni poslušati drug drugega, spoštovati bolečino drugega in iskati tisto, kar povezuje. Tako nastaja kultura srečanja, o kateri je pogosto govoril papež Frančišek. Iz poslušanja raste dialog, iz dialoga zaupanje in iz zaupanja pot k spravi.

Cerkev ima v slovenskem prostoru posebno poslanstvo. S svojo pastoralno in zakramentalno dejavnostjo pomaga ustvarjati duhovno ozračje, v katerem postaneta resnica in odpuščanje mogoča. Cerkev je poklicana, da ohranja spomin na vse žrtve, da moli za mrtve in žive ter pomaga graditi kulturo dialoga in sprave. Brez molitve, spreobrnjenja srca in sprejemanja drugega kot brata sprava postane samo prazna beseda. Brez Boga človek hitro izgubi spoštovanje do človeka.

Pot k miru se začne v majhnih dejanjih vsakdanjega življenja: v spoštljivi besedi, v pripravljenosti poslušati, v odpovedi maščevanju, v molitvi za tistega, ki mislijo drugače, v spoštovanju mrtvih ter v vzgoji mladih za resnico in mir. Začne se v družini, pri oltarju, pri spovedi, tam, kjer človek poklekne pred Boga in prizna, da tudi sam potrebuje usmiljenje.

Kurešček je kraj molitve za mir. Zato je naša naloga, da tukaj molimo za Slovenijo, za spravo v našem narodu, za vse žrtve vojne in revolucije, za trpeče in za tiste, ki nosijo odgovornost za storjena dejanja, za resnico in odpuščanje, za družine in mlade, za Cerkev in domovino. Samo Bog lahko ozdravi rane, ki jih človek sam ne more zaceliti.

Dragi bratje in sestre, Kristusova molitev »Da bi bili vsi eno« (Jn 17,21) ostaja tudi danes program in pot naše domovine. Prosimo Marijo, Kraljico miru, naj nas uči poslušati, spoštovati, odpuščati in moliti. Naj nas vodi od razdeljenosti k edinosti, od zamer k miru, od strahu k zaupanju in od bolečine k upanju. Amen.