Trump: "Vojne v Gazi je konec!" Bo mir vzdržal? Intervju z Nejcem Krevsom

Svet | 14.10.2025, 11:40 Marcel Krek

»Vojne v Gazi je konec,« je ob podpisu mirovnega dogovora za Gazo v Egiptu dejal ameriški predsednik Donald Trump. Pa bo premirje dejansko vzdržalo?

Po dveh letih tragedije, mir?

"To je dan, za katerega so ljudje po vsej regiji in po vsem svetu delali, si prizadevali, upali in molili. /.../ Po letih trpljenja in prelivanja krvi je vojna v Gazi končana," je ob podpisu v letoviškem mestu Šarm el Šejk ob Rdečem morju, vzneseno dejal "boter" 20-točkovnega mirovnega dogovora za Gazo, ameriški predsednik Trump.

Toda, ali bo to premirje dejansko vzdržalo in vodilo v trajen mir? Za komentar smo prosili odličnega poznavalca Izraela in Bližnjega vzhoda Nejca Krevsa.

 

V egiptovskem Šarm el Šejku smo spremljali podpis mirovnega sporazuma za Gazo. Je to dejansko začetek nečesa velikega na Bližnjem vzhodu, kot pravi Trump? 

"Salam," "Šalom," "mir." Beseda, ki jo v zadnjih letih na Bližnjem vzhodu pogrešamo. Vsekakor pozdravljam prizadevanja voditeljev pod ameriški patronatom. Donald Trump je ustavil medsebojno vojno med Hamasom in Izraelom. Po 738-ih dneh pekla so Izraelci in Palestinci vsaj malo zadihali.

Menim, da je bil vrh v egiptovskem letovišču Šarm El Šejk glumurozen, kot nekakšen gala večer, v katerem se je Trump zahvaljeval vsem vse povprek, a dejstvo da tam nista sedeli delegaciji Izraela in Palestine vzbuja skrb. Dokument o premirju v Gazi in mirovnem načrtu so podpisali Egipčan, Američan, Turek in Katarec. Torej ljudje, ki imajo v konfliktu posredniško vlogo. To močno spominja na nekoč slavni "mirovni kvartet" Združenih narodov, Evropske unije, ZDA in Rusije. Zdaj ta bolj kot ne ugaša, in novi igralci z novimi interesi vstopajo v igro ne le za mir, temveč tudi za povojno obnovo opustošene palestinske enklave, ki velja za eno najbolj gosto poseljenih območij na svetu - po velikosti primerljiva s hrvaškim otokom Krk, in bo predstavljala veliko poslovno priložnost.

To seveda predvideva tudi sam Trumpov načrt, ki pa se je v resnici delno doslej izpolnil le v eni, morda dveh točkah. To je seveda izpustitev talcev, vsaj živih, in palestinskih zapornikov ter postopen umik izraelskih sil iz Gaze. A kot sem rekel, že pri tem se zapleta. Hamas bi moral predati tudi posmrtne ostanke, a to zaenkrat v polnosti še ni storil, saj v Gazi delujejo tudi druge teroristične celice Islamskega džihada, Ljudske fronte za osvoboditev Palestine in Mudžahedinov. Zaenkrat je od 28-ih umrlih talcev, prispelo le nekaj trupel. To zbuja skrb že v samem začetku implementacije dogovora.

Kaj sledi izmenjavi izraelskih talcev in palestinskih zapornikov? Kaj je naslednji korak?

Gotovo bo pritisk na Hamas, da v polnosti izpolni sploh to prvo točko, ki jo omenjate. Družine svojcev umrlih talcev so na nogah, pritisk narašča in bo naraščal iz dneva v dan, a bojim se, da tudi Harakat Al Mukavawa Al Islamija na kratko Hamas ne ve povsem kje so vsi posmrtni ostanki. 365 kvadtratnih kilometrov velika Gaza je opustošena, izraelske sile so po umiku iz osrednjega mesta Gaza, Rafe, Han Junisa in nekaterih drugih delov na severu, pustile pravo razdejanje.

Kljub temu pa se izmučeni Palestinci, kar 2 milijona jih živi v enklavi, vračajo na svoje domove, vračajo na kupe ruševin. Mirovni načrt pred nami je zelo krhek, in predvideva reševanje upravljanja z Gazo, torej nekakšno tranzicijsko vlado, in razorožitev Hamasa, kar skrajno palestinsko gibanje Hamas vseskozi zavrača. Bojim se, da lahko obtičimo v drugi fazi, ki ne bo nikoli implementirana, oziroma bodo morda sledile dopolnitve. Celo ameriški odposlanec (Steve) Witkoff in zet ameriškega predsednika Jared Kushner sta se pripravljena s Hamasom pogajati neposredno, kar nakazuje na dejstvo, da ima Hamas še vedno izjemno moč v Gazi.

Verjetno bo tako kot v primeru sirskega predsednika Al Šare, ki je nekoč sam veljal za terorista blizu celice Al Kaide, tudi za Hamas obveljalo nekakšno preživetje političnega krila in poslednično politični vpliv Hamasa v palestinski enklavi.

Ali Hamas torej namerno zavlačuje z razorožitvijo, ker vidi točno to - da bo ohranil vsaj politično, če ne tudi vojaško moč, tudi po vojni?

Hamas se zaenkrat ni razorožil, in se verjetno tudi ne bo. Zdaj gledamo po ulicah Gaze množične pokole in obračunavanja Hamasovih borcev z drugimi palestinskimi militantnimi frakcijami in seveda Palestinci, ki se upirajo zatiralski vladavini Hamasa. Ni skrivnost, da je ta zločinska organizacija zverinska do lastnega palestinskega ljudstva, v Gazi sicer uživa več kot 80 % podporo zlasti s politiko ustrahovanja, ki jo je zgradila na preprosti formuli “divide et impera, deli in vladaj.”

To je Gazo pahnilo v gospodarski propad že pred vojno, finančne injekcije Zahoda so se stekale pod površjem Gaze v tako imenovani “Gaza metro,” neskončni labirint tunelov, kjer so Hamasovci skrivali orožje, talce, denar. Infrastruktura pa je bila napeljana čez bolnišnice, šole, vrte in druge javne ustanove. Hamas je vseskozi razumel lastno ljudstvo kot živi ščit, ki so ga v svoji skrajni ideologiji prodajali kot mučeništvo. Tako so “šahidi” (mučeniki) postali tudi številni otroci, ki jim je ta vojna vzela pravico do življenja.

Prav tako bi rad izpostavil, da tudi izraelskega premierja (Benjamina) Netanjahuja ne gre podcenjevati. Sam je nenazadnje dolga leta tiho podpiral Hamas, ki je bil državljansko vojno s Fatahom, in večja kot je bila politična razdeljenost Palestincev, manj je bilo možnosti za nastanek palestinske države. Spomnimo, da na Zahodnem bregu še vedno vlada Abu Mazen oz. Mahmud Abbas, palestinski predsednik, ki prihaja iz palestinskega Fataha. Skratka, le zunanji vpliv Washingtona v koaliciji z močnimi arabskimi državami lahko ustavi eno in drugo stran, da ne ubijeta 20 točk Trumpovega načrta za mir v Gazi.

Za konec še k povojni upravi in obnovi, ki sva se je že malce dotaknila ... Gaza je skoraj povsem razrušena, obnova bo trajala leta, če ne desetletja, stala bo milijarde evrov. Upravo naj bi zaenkrat prevzeli tehnokrati pod vodstvom nekdanjega britanskega premierja Tonya Blaira, Palestincev zaenkrat v upravi ne bi bilo. Bo taka uprava lahko uspešna? koliko časa bi lahko vladala Gazi in kje so Palestinci, ki si od mirovnega načrta obetajo tudi formalno ustanovitev države, (ki pa jo načrt izrecno ne predvideva)?

V Gazi morajo vladati Palestinci. Vendar jim je pri tem potrebno pomagati, da vzpostavijo politični sistem, ki se bo odrekel terorizmu, in bo za svoj prioritetni cilj izbral življenje nad smrtjo. Palestinci morajo zaživeti v za človeka dostojnih pogojih, zato je pomembno da so v tako imenovanem odboru, ki bo tlakoval pot novi palestinski upravi tudi arabske države, ki so od izraelsko-palestinskega konflikta dolgo bežale, zdaj so očitno končno prevzele odgovornost.

Ne želim si, da Gaza postane novi Dubaj, ker je to nerealno pričakovati, če pa postane kot Aleksandrija (v Egiptu), pa bom zelo vesel. Najprej bo potrebno ustaviti kaos v Gazi, da bo zunanja uprava sploh lahko začela delovati, in to je neobhodno povezano s Hamasom, ki bo moral z roko v roki graditi prihodnost Gaze, če želi ohraniti politično moč. Deradikalizacija družbe je potrebna od zgoraj navzdol, in za takšno transformacijo je po reki krvi težko pričakovati nenadne spremembe.

Bojim se, da nas čaka še dolga pot mesecev in let, ko bomo zares lahko govorili o avtonomni oblasti Palestincev, ni izključena tudi možnost da bi Zahod skupaj z arabskimi partnerji nekako od zunaj nastavil "svojega" palestinskega voditelja. Formalna ustanovitev države ima isti problem kot formalno priznanje države. Vse je v zraku, vse je v polju formalno, zdaj pa je čas, da svet odzunaj pomaga počasi graditi Gazo, in z njo bomo počasi dobivali tudi obrise palestinske države.

Pot bo dolga, naporna. A vsaj začela se je.