»Kaj pomaga glava prebrisana, srce pa robato« 

Komentarji 06. 10. 2025, 14:39 Erika Ašič

5. oktober je svetovni dan učiteljev. Na ta dan so bila v letu 1966 na konferenci v organizaciji UNESCA sprejeta priporočila o položaju učiteljev, v katerih so določili pravice in dolžnosti učiteljev ter vzgojiteljev. Pred dnevi smo obhajali god bl. Antona Martina Slomška, ki je bil leta 2004 razglašen za zavetnika učiteljev, vzgojiteljev in staršev. Ravno dobro smo vstopili v novo šolsko leto, ko se že kažejo prvi izzivi tako za učitelje kot za učence in starše. 

Delo učiteljev in vzgojiteljev je izjemno odgovorno. Filip Terčelj je leta 1925 zapisal: »Otrok pričakuje, da bo našel v šoli drugi dom, da mu bo učitelj dobrotni oče in učiteljica ljubeča mati. Gorje, če je otrok v svojem pričakovanju varan!«  

Vemo, kako voljna je glina, dokler se oblikuje. Z njo bi lahko primerjali otroka, ko še ves negotov prvič prestopi šolska vrata. In potem je večino aktivnega dne v šoli, v odnosih s sošolci in učitelji, v večernih urah s starši. To traja vrsto let, vse tja do njegove odraslosti. V tem času se oblikuje otrokova podoba, tako notranja kot zunanja. Rečemo, da se izobražuje, pridobiva iz-obraz-bo – oblikuje se njegov duševni, duhovni, socialno in telesni obraz, s katerim bo vstopal v svet.  

Nikogar ne zanima psihološka pripravljenost oseb, od katerih je odvisna izobrazba več generacij otrok. Nikogar ne zanima, kako osebnostno zreli so ljudje, ki oblikujejo prihodnost družbe. 

Pri tem oblikovanju imajo izjemno pomembno vlogo učitelji. Učitelji, ki izstopajo – dobri in slabi – pustijo v otroku največji pečat. Pa niti ne s svojim znanjem; to otroci pozabijo. Le pomislimo na dobrega učitelja iz svoje mladosti. V spominu nam je ostal njegov spoštljiv odnos, čut za pravičnost, srčnost, humor, pozitiven odnos do življenja, predanost učni snovi, čas, ki si ga je vzel za osebni pogovor, sposobnost postavljanja meja, razgledanost, življenjska modrost, zdrav odnos do življenja in še kaj.  

Kaj od tega bodoči učitelji pridobijo v času šolanja? Tega na fakultetah večinoma ne učijo, saj to ni snov, ki bi se je naučili na pamet, tako kot npr. stavčne člene ali kemijske formule. Na fakultetah oz. pred vstopom v razred tudi nihče ne preverja psihološke oz. osebnostne zrelosti učiteljev, pač pa (morda) zgolj znanje. Zanimivo, kajne? Nikogar ne zanima psihološka pripravljenost oseb, od katerih je odvisna izobrazba več generacij otrok. Nikogar ne zanima, kako osebnostno zreli so ljudje, ki oblikujejo prihodnost družbe. 

Mnogi ravnatelji povedo, da imajo še veliko dela, ko mladi učitelj pride na šolo. Tak učitelj ima sicer lahko veliko znanja, toda v današnjem času, ko je informacije in znanje mogoče pridobiti z nekaj kliki, bi bilo treba tudi pripravo učiteljev na njihovo delo zastaviti drugače. Razvijati bi morali vzročno-posledično in kritično razmišljanje, bralno pismenost, splošno razgledanost, socialno in čustveno raven ter moralni čut bodočega učitelja.  

Še vedno je preveč učiteljev, ki ne poznajo naše polpretekle zgodovine, ki pravijo, da jih politika ne zanima, ki slepo verjamejo parolam najbolj glasnih aktivistov, ki preprosto ne razumejo, v kako veliko stisko spravljamo otroke, če jim postavljamo dvome o njihovem spolu, če jih ure in ure prepuščamo digitalnim medijem ali jim dopuščamo vse, kar si želijo. 

Blaženi Anton Martin Slomšek je svetoval učiteljem: »Samo z znanostmi preobložen um dela mrzle razumnike. Toda razum zanemarjati in samo čustvo srca gojiti, vodi do sanjarstva. Oboje je škodljiva vzgoja.« In učencem: »Skrbi, da bo tvoja šola za življenje, ne pa za šolsko klop. Branje in pisanje je le lupina, jedro pa krščanska omika in žlahtno srce.« Težko bi rekli, da so te smernice kadarkoli do danes izgubile svojo aktualnost. 

Filip Terčelj še poudarja, da je poleg socialnega in izobraževalnega pomena, ki ga ima šola, pomembno vzgajati za razmišljanje s svojo glavo. Pravi namreč: »V naših dneh je treba samostojnih ljudi, ki znajo ne le čitati, temveč z lastno glavo tudi misliti.« 

Razmišljanje z lastno glavo pa mora imeti neke osnove; ne gre za opletanje z nekimi modernimi idejami, sicer hitro zapade v kritizerstvo ali aktivizem. Kritično razmišljanje ali razmišljanje z lastno glavo mora temeljiti na znanju in na izdelanem vrednostnem sistemu. Temu lahko rečemo tudi razgledanost. Še vedno je preveč učiteljev, ki ne poznajo naše polpretekle zgodovine, ki pravijo, da jih politika ne zanima, ki slepo verjamejo parolam najbolj glasnih aktivistov, ki preprosto ne razumejo, v kako veliko stisko spravljamo otroke, če jim postavljamo dvome o njihovem spolu, če jih ure in ure prepuščamo digitalnim medijem ali jim dopuščamo vse, kar si želijo. 

Osebnostno zreli in razgledani učitelji v razredu nimajo težav. Prav tako jim ni težko sodelovati s starši ali sodelavci, ker znajo po eni strani postaviti meje, argumentirati svoje odločitve ter zaznavati sebe in bližnjega kot celostno osebnost.  

Kot je zapisal bl. Anton Martin Slomšek: »Šolski učitelj ne sme misliti, da je svojo dolžnost dovršil, ako je svoje učence gladko brati in čedno pisati naučil; kaj pomaga glava prebrisana, srce pa hudobno in robato!« 

Veliko učiteljev opravlja svoje poslanstvo odlično. Želeli bi si, da bi bilo takih še več; v dobro naše prihodnosti ter prihodnosti naših otrok.