»Cilj ni zmaga, cilj je srečanje.«

Radijski utrip | 09.09.2025, 14:00 Jure Sešek

Dragi prijatelji, hvala! Za nami so dnevi polni srečanj, stiskov rok, objemov, zahval in blagoslovov, ki jih lahko rodi le romanje. Sodelavci Radia Ognjišče imamo srečo, da nam je iz leta v leto danih kar nekaj priložnosti, da se z vami, našimi poslušalci, srečamo tudi v živo. Po tovrstnih srečanjih je lepše sesti pred mikrofon in vedeti, kdo je na drugi strani.

Lepo je začutiti, da izraz »Prijatelji Radia Ognjišče« še zdaleč ni prazna fraza, hladno poimenovanje skupine ljudi. Kje pa! Prijatelji Radia Ognjišče ste poslušalci, ki si za srečanje s sodelavci radia vzamete čas tudi sredi delovnega dopoldneva. To ste tisti, ki ste našemu programu še posebej blizu, tisti, ki se odzovete vabilu na snidenje in spečete potico, prinesete doma stisnjen sok in nasmejani pričakate skupino utrujenih, pa vendar veselih, radijcev. To ste ... To ste prijatelji. Ja, prijatelji!

Dolgo bi lahko pripovedoval o dobroti, govoril o občutjih, ki so me prevzemala, o tistem, kar sem začutil ob hvaležnih stiskih rok. Prijatelji ste nam tudi solznih oči pripovedovali, kako rada nam je prisluhnila pokojna mama, koliko je naše delo pomenilo ostarelemu očetu na bolniški postelji, koliko pomenimo vam in kako radi nas imate. Mnogi o našem programu veste več od nas, bolj pozorno od nas spremljate vse vsebine in radi pripovedujete o pomenu našega radia za našo deželo.

Začutili smo, kako hvaležni ste za oddaje, glasbo, dobro voljo, opogumljanje, veseli, da ne pozabljamo na praznike, da ponosno povemo, kako lepa je Slovenija, da ji skušamo pošteno nastavljati ogledalo. Njej, tistim, ki jo vodijo in nam, ljudem, ki živimo v njej. Slišali smo, da ste zadovoljni z glasbenim izborom, jezikom za katerega se trudimo, posebej pa z gosti, ki jih povabimo pred mikrofon. Raznolikost tem, ki se jih lotevamo vam je povšeči, javnih prireditev se udeležujete ... Neverjetno je, kako zelo ste prijatelji našega radia povezani z našim delom in nami, sodelavci Radia Ognjišče.

Seveda, slišali smo tudi utemeljene kritike, kakšno skrb, poduk, zgodbo o tem, kaj vas moti. Prisluhnili smo vam, obljubimo, da se nas bo »prijelo«. Obljubimo, saj ustvarjamo za vas. Mi, ki smo se postarali z našim radiem, smo veseli tudi spoznanj, kako lepo sprejemate nova imena, nove sodelavce, ki jim radi prisluhnete. Hvala, ker ste z nami že tako lepo vrsto let. Hvala, ker skrbite, da naš radio lahko premaga tudi »leta suhih krav«. Iskrena hvala.

Vsako leto znova navdušen spoznavam, kako nenadomestljiv je pomen duhovnikov, ki po slovenskih župnijah opravljajo delo, ki ga pogosto sploh ne opazimo, ker se nam še vedno zdi samoumevno. No, marsikomu nič več. Marsikje se le še spominjajo, kako je bilo, ko je župnija imela svojega župnika, kako je bilo, ko je bil pod streho župnišča tudi kaplan, kako živ je bil utrip, ko je župnijo upravljala skupnost ...

Četudi nas skrbi, kako bo čez leta in desetletja, pa vsako leto še vedno spoznavamo, koliko srčnih, Bogu in ljudem predanih duhovnikov je po naših vaseh in mestih. »Mini srečanja PRO« so na na naših postajah govorila tudi o moči župnijskih skupnosti, o tem, kako duhovniki povezujejo ljudi, kako predano skrbijo za sakralno dediščino, koliko dela je na njihovih ramenih, koliko energije imajo, kakšni garači so. Mnogi kljub visoki starosti. Hvala vam, Čedermaci današnjih dni. Na poti letošnjega romanja sem razmišljal o mojem glasnem navdušenju, ko se vrnem iz misijonskih dežel, ko razmišljam o predanosti misijonarjev ... Spomnil sem se nanje in si rekel, da v iskanju predanih ni treba na drugo celino, da misijonarje, ki gorijo za Gospoda in ljudi, najdem tudi v naših krajih. V župniščih, pri delu za skupno dobro, ob njihovem pogovoru z ostarelimi, delu z zakonskimi skupinami, na igrišču z mladino, pri pisanju kronike, pri obnavljanju župnišča in cerkvenega ostrešja, da o notranjosti teh zakladov sploh ne govorim ...

Hvaležni smo vam, dragi župniki, kaplani in duhovni pomočniki, hvaležni tudi vam, redovnice in redovniki, za to, da nam zaupate, pomagate, da Radio Ognjišče sprejemate tudi za vaš radio. Hvala vsem, ki ste nam letos in v minulih letih stali ob strani in pomagali pri organizaciji naše poti, posebej lepih in bogatih postankov v vaših župnijah. Hvala, da smo pri nekaterih lahko spočili »utrujene ude« in našli moči za nove klance naslednjih dni. Bog naj vam ohrani zdravje in naj vam bogato poplača za vaše razdajanje.

Letos smo kolesarili s Slovensko karitas. V Naši družbi sta bila vse dni generalni tajnik Peter Tomažič in sodelavka Mojca Kepic. Kot bi bila radijca, kot bi bila »naša«. Mislim, da smo, ob obletnici Karitas, na lep način pokazali, kako lepe sadove lahko rodi sodelovanje. Morda se na prvi pogled zdi, da naši organizaciji nista »sorodni«, da gre za dve precej različni hiši, a družijo nas leta obojestranskega sodelovanja, družijo nas mnoge akcije, v katerih skupaj skušamo pomagati ljudem v stiski. Radi smo glas Slovenske karitas in veseli smo, da cenijo naše vezi. Spoznali smo lahko, da je v vrstah PRO-jevcev veliko sodelavcev župnijskih Karitas in obratno, med marljivimi dobrodelnimi sodelavci vrsta naših zvestih poslušalcev. Skupna množica je velika.

Nazadnje pa bi rad povedal še, kako pomembne so takšne »akcije« za nas, kako pomembno je radijsko kolesarjenje za krepitev vezi med nami, radijskimi sodelavci. Na službenih hodnikih se namreč težko rodi toliko priložnosti za pomoč sodelavcu, toliko trenutkov za dobro voljo. Predvsem pa v studiu ali v pisarni ne moremo objeti poslušalcev, ne moremo videti vašega odziva, slišati vašega smeha ali aplavza. Pogovorimo se lahko o osebnih skrbeh, veseljih, doživetjih, o neslužbenih temah.

Mnoge delovne organizacije plačujejo velike denarce za t.i. »team buildinge«, za srečanja, ki jim jih pripravijo profesionalci ki prek različnih iger in umetno ustvarjenih situacij, skušajo graditi vezi med sodelavci. Mi pa v resničnem svetu skupaj premagujemo klance, skupaj se veselimo spustov, molimo in večerjamo, zapojemo »Angelčka« in prosimo za skupni blagoslov, skupaj smrčimo in skupaj se prezgodaj prebujamo. Skupaj jokamo ob zgodbah poslušalcev in se skupaj smejimo njihovim in našim šalam. Skupaj smo zaskrbljeni, skupaj navdušeni. Skupaj smo hvaležni. Skupaj smo!

Vse povedano in doživeto, namen našega romanja in tisto, kar nas navdaja danes, dan po koncu romanja, je najlepše ujeto v sklepni misli stiškega opata, ki nam je položil na srce: »Življenje ni tekmovanje, ampak je pot. Cilj ni zmaga, ampak srečanje, vse poti pa vodijo k Mariji in po Njej h Kristusu, našemu Gospodu!«