V sozvočju med lokom viole in pisateljskim peresom

Naš gost | 08.08.2025, 12:34 Maja Morela

Natalija Šimunovič, ki jo mnogi poznajo kot priznano profesorico violine in viole ter ustanoviteljico glasbenega gledališča Trubadur, je svojo poklicno pot začela na Glasbeni šoli v Radovljici. Kasneje se je kot solo violistka kalila v profesionalnih orkestrskih zasedbah. Med drugim v SNG Opera in balet Ljubljana, Simfoničnem orkestru RTV Slovenija ter v Komornem orkestru Slovenicum. Danes svoje znanje predaja učencem na Glasbeni šoli Jesenice, kar je ne omejuje pri ustvarjanju. Piše, raziskuje, išče nove poti do zanimivih zgodb. Med drugim je avtorica več knjig za mladino, piše pa tudi za odrasle.

Natalija meni, da je pedagogika v glasbi proces, ki se nikoli ne zaključi. »Popolnost ne obstaja,« poudarja, »obstaja le nenehno stremljenje k izboljšanju.« Po njenih besedah so prav osebne izvajalske izkušnje ključne za pedagogov napredek. Delo v orkestrih ni le poklicna postaja, temveč dragocena popotnica za razumevanje učenca in poučevanje z notranjo globino.

Začeti v garaži in na cerkvenem koru

Že kot deklica je iskala prostor, kjer bi lahko v miru prepevala. Včasih v domači garaži, drugič na zadnjem sedežu družinskega fička, ki jih je vozil k maši. Na koru se je začela njena prva glasbena izkušnja. Zbor je takrat štel kar 40 deklet. Zanj pravi, da je bil kraj prvega občutenja skupnosti, ustvarjanja v glasbi in občestvene pripadnosti, ki jo je kasneje bolj zavedno doživela predvsem kot mama.

Občutili smo, da ne more vsakdo imeti, kar bi si zaželel, smo se pa spoštovali.

 

Natalijino otroštvo ni bilo idilično, a je bilo bogato. Njen oče, Stipe Šimunović, je bil rudar, ki je pri delu izgubil življenje. Mama se je nato ponovno poročila, s tem pa je Natalija dobila še polsestro in polbrata. »Hvaležna sem za to danost, da smo vsi do danes ohranili iskrene in spoštljive medsebojne odnose. Hvaležna sem tudi očimu, ki naju je z bratom sprejel. Smo občutili, da ne more vsakdo imeti, kar bi si zaželel, smo se pa spoštovali.«

Del mladostnega obdobja glasbenega ustvarjanja je Natalija Šimunovič preživela kot članica narodnozabavnega ansambla Stoparji. Čeprav je bila to čudovita izkušnja, jo je mati vedno spodbujala k študiju, zato nič čudnega, da je doštudirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani, nedavno pa tudi doktorirala na področju glasbene pedagogike.

Popolnost ne obstaja. Obstaja le nenehno stremljenje k izboljšanju.

Natalija Šimunovič je nekdo, ki glasbo živi kot umetnost, kot osebnostno rast, kot vez med generacijami, med ljudmi, med svetovi. S svojo zgodbo dokazuje, da so predani učitelji in ustvarjalci stebri družbene rasti. Tihi, a močni in da je pravo mojstrstvo tisto, ki se rodi iz ranljivosti, discipline in ljubezni do lepote.

Pogovor v celoti poslušajte v našem avdio arhivu.