Kje je naša elita? Odgovarjajo Alenka Puhar, dr. Jožef Muhovič in dr. Andrej Fink - 1. del - #video

Politika | 20.06.2025, 17:26 Uredništvo Radia Ognjišče Alen Salihović

V »Pogovoru o« smo se tokrat spraševali »Kje je naša elita?« V razpravi o elitah v slovenski družbi, ki smo jo pripravili skupaj s civilno iniciativo Prebudimo Slovenijo, so svoje poglede predstavili trije ugledni gostje. Pravnik dr. Andrej Fink, publicistka Alenka Puhar in akademik dr. Jožef Muhovič. Spregovorili so o izgubljeni eliti pred 80. leti, eliti v komunizmu in eliti danes.

Elita – nujna za razvoj, a danes dvomljivo razumljena

Predsednica civilne iniciative Prebudimo Slovenijo, Vlasta Doležal Rus, je uvodoma poudarila, da brez elite nobena družba ne more uspevati. A težava današnje slovenske (in širše evropske) družbe je, da so kriteriji, kaj elita sploh je, močno znižani. »Elita mora biti nekaj presežnega, biti mora svetilnik, vzor, ki vodi družbo naprej,« je dejala. Spomnila je, kako je povojni režim elito sovražil, jo zatrl in nadomestil z ideološko primernimi kadri, ki pa niso bili resnični nosilci kakovosti.

Izraz "elita" – izbranci družbe

Pomen besede je orisal profesor Jože Kurinčič: »Izvira iz latinske besede eligere – izbrati. Elita pomeni izbrance, odličnike.« V demokraciji naj bi elito izbiralo ljudstvo, a v praksi pogosto prevladajo ideološki ali celo samooklicani kriteriji. Komunisti so elito sicer zavračali, a zase hkrati razglašali, da so avantgarda delavskega razreda – elita, ki vodi napredek. A kdo jih je izbral? Po Finkovih besedah pogosto kar sami sebe.

Alenka Puhar: Leto 1945 – najhujši pretres v slovenski zgodovini

Publicistka Alenka Puhar je spregovorila o usodnem prelomu leta 1945. »To je bil družbeni potres najvišje jakosti – ne samo za elite, ampak za celotno družbo.« Poudarila je, da je bil ta prelom hujši kot prehod po prvi svetovni vojni, saj so bile posledice nasilja – umori, zapori, izgoni – ogromne. Medtem ko so po prvi svetovni vojni znali elitam prisluhniti in jih vpeti v oblikovanje novih kulturnih in znanstvenih institucij, so jih po drugi svetovni vojni načrtno uničili.

Puharjeva je posebej izpostavila, kako so komunisti novo elito ustvarili po partijskih kriterijih, ne po kakovosti: »Na položaje so prihajali kadri, šolani v partijskih šolah, že med vojno. Verjeli so, da posedujejo znanstveno potrjeno resnico – marksizem – in da imajo zato naravno pravico voditi družbo.«

Dr. Jožef Muhovič: Razlika med elitami etike težje in lažje poti

Akademik dr. Jožef Muhovič je v pogovor vnesel filozofsko razsežnost. Citiral je Friedricha Schillerja, ki pravi: »Pomagaj svojim sodobnikom s tem, kar potrebujejo – ne s tem, kar hvalijo.« Na podlagi te misli je razvil razliko med dvema vrstama elit: tistimi, ki izberejo lažjo pot prilizovanja množici, in tistimi, ki izberejo težjo pot – da vzgajajo, usmerjajo, razvijajo, tudi če zato niso priljubljeni.

Po njegovem mnenju so po vojni prejšnje elite odstranili – bodisi fizično, bodisi institucionalno. Nadomestili so jih pripadniki partijske nomenklature, ki so si izbor priborili z zvestobo partiji, ne z dosežki. »Tudi v umetnosti je prišlo do zamenjave kriterijev, kdo je priznani ustvarjalec – ne več stroka, temveč politika je odločala, kdo je elita,« je dejal.

Brez elit družba zdrsne v kaos. Prava elita pa ni tista, ki si sama reče, da to je, temveč tista, ki jo družba prepozna po dejanjih, kakovosti in modrosti.

Dr. Andrej Fink: komunizem kot nova religija z lastnimi elitami

Pravni strokovnjak dr. Andrej Fink je dogajanje po letu 1945 pojasnil s temelji nove ideološke paradigme – marksističnim svetovnim nazorom. Komunisti so verjeli, da imajo edino pravo znanstveno razlago sveta, zato so lahko zavrgli vso prejšnjo intelektualno in kulturno dediščino kot "nepravilno" in "nevarno". »Zmagala je filozofija dialektičnega materializma, edino sprejemljiva razlaga zgodovine. Zato je bilo treba vse, kar je bilo prej – izgnati, prezreti, nadomestiti,« je pojasnil.

Elito so tako postali ljudje, ki so v tej ideologiji videli svojo priložnost – mnogi iz zavisti, mnogi iz maščevanja, mnogi pa zaradi možnosti kariernega napredka. Fink je poudaril, da so bili duhovniki posebej na udaru, ker so bili zgodovinsko pomemben del narodne elite: pisci, učitelji, vzgojitelji naroda.

Sogovorniki so se strinjali, da tudi danes elita obstaja, a je pogosto potisnjena v ozadje, utišana ali spregledana. Merila za izbor so zamegljena – družba pogosto ne zna več prepoznati odličnosti in pokončnosti. Ob koncu so poudarili potrebo po rehabilitaciji pojma "elita" – ne kot izraza za privilegirane, temveč kot oznako za odgovorne posameznike z znanjem, značajem in vizijo, ki znajo družbo peljati naprej.