Škof Štumpf na Brezjah: Marija hodi med nami in nas opogumlja

Slovenija | 21.06.2025, 11:09 Petra Stopar Nataša Ličen

Na 57. narodnem romanju bolnikov, invalidov in starejših na Brezjah se je na evharističnem prostoru pred baziliko Marije Pomagaj zbralo čez 3000 romarjev. Romanje organizirata revija Ognjišče v sodelovanju s Slovensko karitas. Somaševanje škofov in duhovnikov je vodil koprski škof ordinarij Peter Štumpf, ki je v pridigi pozval k varovanju svetosti življenja in poudaril pomen priporočanja Mariji, Pomočnici z Brezij.

Škof Štumpf je spomnil, da danes skorajda ni področja, kjer življenje ne bi bilo napadeno in ogroženo ter izrazil kritiko prizadevanjem nekaterih za uzakonitev evtanazije. »Sliši se namreč, da bodo tudi v Sloveniji kmalu delali po zakonu tisti, ki bodo bolnike in nemočne naložili v avto in peljal na dozo, ki se ji reče milostna injekcija za 'sladko uspavanje v smrt'. Če bi se to slučajno zgodilo kateremu izmed nas, potem prosimo tega prevoznika, naj nas prej pelje še sem, na Brezje, da bomo še enkrat prosili Marijo za pomoč,« je dejal.

Izrazil je pričakovanje, da si bo parlament prizadeval za zakone, ki bodo prispevali k temu, da bomo ljudje lažje živeli, ne pa, kako bi lažje umrli. »Kristjani ne moremo in ne smemo spregledati dolžnosti do življenja,« je še poudaril.

Nismo gospodarji nad svojim življenjem, temveč prejemniki. Pri tem imamo dolžnost, da vemo, komu odgovarjamo za svoje življenje. Odgovarjamo Bogu in ne mamonu ali tistemu, ki se dela Boga, pa to ni.

V nadaljevanju je poudaril, da so Brezje vedno bile in bodo kraj upanja tudi v naših mnogoterih slabostih in dodal: »Tu se srce umiri, bolečina popusti. Tu nas objemajo Marijine roke. V tem materinskem objemu se znajdemo kot otroci ne glede na starostno dobo. Utrujene misli se v objemu Matere Marije zbistrijo in osvežijo. Upanje se ponovno prebuja in volja do življenja premaguje bolečine in strahove. Vse to so moči, ki kipijo iz Marijinega srca.«

Dogajanje na Brezjah lahko spremljate v neposrednem prenosu na našem radiu ali na našem družbenem omrežju Facebook. V nadaljevanju pa si lahko preberete škofov celotni nagovor:

Spoštovani bratje in sestre, ki nosite na sebi sledi preizkušenj in trpljenja; spoštovani bratje frančiškani, naši pozorni in čudoviti gostitelji; spoštovani mašniki, redovnice in redovniki, Ognjišče in Karitas ter drugi prostovoljci; spoštovani romarji in vsi, ki nas spremljate preko valov Radia Ognjišče in drugih medijev; pozdravljam vas v Jezusu Kristusu, Bogu neminljivega življenja, a obenem človeku z mnogimi ranami.

V jubilejnem letu smo prišli na Brezje kot romarji upanja. Prisluhnili smo in se odzvali prijetnemu vabilu Ognjišča in Karitas. Že 57. romanje bolnikov, invalidov, ostarelih, spremljevalcev, pomočnikov in prostovoljcev sporoča, da je v slovenskem prostoru ta dogodek postal zelo pomenljiv: predstavlja združitev moči bolnih in zdravih, da bi skupaj postali še bolj krepki v veri in upanju.

Jezus nas tudi danes opogumlja, naj ne bomo v skrbeh, kako bi ugodili našim telesnim potrebam, saj je življenje več kot zgolj jed in telo več kot le obleka.

Skrbi ne prispevajo k rešitvam, temveč v nas ustvarjajo negotovost in nas od rešitev le še bolj oddaljujejo. Čudovitost narave se ne obremenjuje s seboj, saj ji lepoto in življenje daje Stvarnik. On namreč najbolje vé, kaj ljudje v resnici potrebujemo in česa ne. Potrebujemo Božje kraljestvo in njegovo pravico, vse drugo nam bo navrženo. Vsakemu dnevu je dovolj njegova lastna težava ali skrb. Svojega življenja torej ne obvladujemo sami s svojo močjo, ampak Bog. Nismo gospodarji nad svojim življenjem, temveč prejemniki. Pri tem imamo dolžnost, da vemo, komu odgovarjamo za svoje življenje. Odgovarjamo Bogu in ne mamonu ali tistemu, ki se dela Boga, pa to ni (prim. Mt 6, 24–34).

Danes skorajda ni področja, kjer življenje ne bi bilo napadeno in ogroženo. Sliši se namreč, da bodo tudi v Sloveniji kmalu delali po zakonu tisti, ki bodo bolnike in nemočne naložili v avto in peljal na dozo, ki se ji reče milostna injekcija za »sladko uspavanje v smrt«. Če bi se to slučajno zgodilo kateremu izmed nas, potem prosimo tega prevoznika, naj nas prej pelje še sem, na Brezje, da bomo še enkrat prosili Marijo za pomoč.

In takrat bomo za rokav pocukali patre, naj nas skrijejo nekam na varno. Bi se že našla kakšna sobica, da bi lahko mirno počakali na tisto uro, ko nas bo

Bog, nikakor pa ne zakonodajalci v parlamentu, poklical v nebesa. Samo Stvarnik ima namreč to pravico in nihče drug. Nekdo je na Facebooku zelo dobro napisal, kaj pričakujemo od parlamenta. Pričakujemo, da ne bo sprejemal le zakone, kako bi ljudje lažje umrli, ampak si bo prizadeval za zakone, ki bodo prispevali k temu, da bomo ljudje lažje živeli.

Kristjani ne moremo in ne smemo spregledati dolžnosti do življenja. Evangelij nas zavezuje k življenju. Jezus je strahotno trpel na križu. Odrekel se je celo analgetiku ali pomirjevalu, ki so ga takrat pripravljali iz slabega vina in žolča, s katerim so rablji omamljali obsojence. Strahotna bolečina bi vsaj malo popustila. Jezus pa je hotel trpeti pri polni zavesti do konca. S svojim trpljenjem se je sklonil do našega trpljenja. Tako je postal enak z nami tudi v naši nemoči, skrhanosti in bolečini.

Svobodno si je nadel podobo trpečega služabnika, ki ga je napovedal že prerok Izaija, da bi mi v njem ozdraveli (prim. Iz 50, 4–7). On je vstopil v naše rane, da bi mi zmogli nositi in prenašati svoje. Gre za popolno in neuklonljivo solidarnost. Na dnu trpljenja lahko razumemo Jezusovo zagotovilo: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá svoje življenje za svoje prijatelje« (Jn 15, 13).

Zaradi Jezusovega trpljenja in smrti na križu ne moremo izbrati evtanazije ali sladke smrti. Če bi Jezus hotel smrt, bi ostal v smrti. Lahko bi se tudi znebil svojega izmaličenega telesa in bolečin že mnogo prej, preden je umrl na križu, in ga zamenjal z novim. Toda on je v prebičanem telesu vztrajal do konca. In iz tega konca se je rodilo življenje, ki več ne umrje. Gre za novo stvarjenje v moči Svetega Duha.

Apostol Pavel je na sebi doživel, kaj pomeni novo stvarjenje, ko je videl poveličanega Jezusa, ki ga je povabil na novo pot in mu zaupal poslanstvo misijonarja narodov. Po spreobrnjenju je Pavel hotel zase in za vse ljudi samo Jezusa in nič drugega. Jezus mu je bil vse. Da se ne bi zaradi izkustva Jezusove bližine in moči prevzel, je Pavel na sebi čutil trn satanov. Kaj je bil ta trn, ne moremo vedeti. Lahko samo ugibamo. Pavel se mu ni mogel ogniti. Gospod mu je razodel, da naj se kar sprijazni s tem, saj ga prav nadležni trn drži v ponižnosti. Kjer je slabost, tam so namreč tudi božje moči (prim. 2 Kor 12, 1–10).

Brezje so vedno bile in bodo kraj upanja tudi v naših mnogoterih slabostih ali trnih. Tu se srce umiri, bolečina popusti. Tu nas objemajo Marijine roke. V tem materinskem objemu se znajdemo kot otroci ne glede na starostno dobo. Utrujene misli se v objemu Matere Marije zbistrijo in osvežijo. Upanje se

ponovno prebuja in volja do življenja premaguje bolečine in strahove. Vse to so moči, ki kipijo iz Marijinega srca.

Zdi se, da Marija sedaj nima časa biti v nebesih, ker ima preveč dela z našimi ranami, bolečinami, zbeganostjo, nemirom in strahom. Kot mati, ki ljubeče skrbi za otroke, Marija hodi med narodi in ljudstvi, hodi od srca do srca. Hodi in tolaži; hodi in opogumlja; hodi in zdravi. Vmes pa tudi materinsko pokara: »Nehajte z grehi žaliti vsemogočnega Boga. Njegovo usmiljenje je neskončno, njegova dobrota neizmerna; vendar pa se njegova pravičnost ozira na vaša dejanja, ki so vaša sodba in obsodba za blagodejno prihodnost ali pa za smrt in uničenje. Bog samo potrdi to, kar svobodno izbirate. V vaši svobodni odločitvi vas Bog spoštuje in to sprejema.«

Marija vse kliče k spreobrnjenju, pokori in molitvi. Gre za povsem preprosto logiko: bolnik lahko upa na izboljšanje zdravje takrat, ko zaupa zdravniku in ga uboga v procesu zdravljenja. Tudi človeštvo lahko ozdravi samo, če se bo vrnilo k Bogu in ga prosilo pomoči.

V tem smislu naj tudi današnje romanje bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje izraža našo ponižno prošnjo: »Dobri Bog, po Mariji se usmili nas in vsega sveta. Po maziljenju Svetega Duha ozdravi naše rane. Okrepi voljo do življenja vsem ljudem.«

Naj bo z nami vedno in povsod mogočna Pomočnica iz Brezij, naša predraga Mati Marija.