Božo Zuanella | (foto: Matjaž Merljak)
Umrl zadnji čedermac
Slovenci po svetu Matjaž Merljak
V bolnišnici v Vidmu je včeraj umrl Božo Zuanella, župnik v Tarčmunu in Sovodnji. Čez mesec in pol bi praznoval šestdesetletnico duhovništva, decembra bi dopolnil 84 let. Bil je tudi zbiralec narodnega blaga, publicist in planinec. Pred leti je proti njemu potekal sodni proces zaradi knjige Mračna leta Benečije. V zadnjih letih je zaslužen za oživitev prvih svetih obhajil v slovenskem jeziku.
Kot je sporočil beneški petnajstdnevnik Dom, je Zuanella umrl zaradi neozdravljive bolezni.
V semenišče je šel pri enajstih letih, v duhovnika je bil posvečen 29. junija 1965 v videnski stolnici. V razredu je bilo pet Beneških Slovencev in vsi so postali duhovniki: Marino Qualizza, pokojni Dionizij Matevčič, pokojni Mario Garjup in Lorenzo Caucig.
Leta 1971 je postal župnik na Tarčmunu in v naslednjih letih še v Sauodnji in Gorenjem Barnasu ter v Matajurju, kjer je z bratom Paskvalom, diakonom vzhodnega obreda, živel v družinski hiši.
Ko se je vrnil v rojstne kraje, je poglobil znanje slovenskega jezika. Začel je raziskovati in pisati o imenoslovju ljudi ter krajev v Benečiji in o zgodovini. Zbiral je tudi narodno blago. Svoje raziskave je objavljal v Domu. Pisal je tudi za Novi Matajur, Trinkov koledar in druge publikacije ter gesla za Primorski slovenski biografski leksikon.
Sodeloval je z raznimi slovenskimi društvi in bil navdušen planinec.
Njegovo ime je povezano s knjigo “Gli anni bui della Slavia”, “Mračna leta Benečije” o povojni raznarodovalni politiki v Nadiških dolinah, ki je izšla v nadaljevanjih v Domu, nato pa v knjižni obliki (v italijanščini leta 1996 in v slovenščini leta 1998). Napisal jo je na podlagi dokumentacije, ki jo je v semenišču hranil msgr. Aldo Moretti. Knjiga mu je povzročila dosti napetosti, grenkobe, nevšečnosti in potem, skupaj z msgr. Marinom Qualizzo, še tožbo s procesom, ki se je vlekel kar nekaj let.
Naš gost - Božo Zuanella
Duhovnik, raziskovalec in publicist, strasten planinec Božo Zuanella se je rodil na božični dan leta 1941. Je župnik župnij: Tarčmun, Sovodnje, Gorenji Barnas in Matajur pod istoimensko goro, kjer tudi živi. V duhovnika je bil posvečen leta 1965. Od takrat ni bilo nobene slovenske svete maše v Benečiji, zato je zadnji čedermac. Ljubezen do jezika sta mu dala mama in ata, ki sta ga učila slovenskega narečja in to v težkih časih, ko je bila slovenščina prepovedana. Kot samouk se je kasneje naučil tudi slovenskega knjižnega jezika. Zuanella je odigral in igra pomembno ter dragoceno vlogo kot eden od utemeljiteljev in spodbujevalcev narodnega ozaveščanja in preporoda Beneških Slovencev. Na lastni koži je občutil nasprotovanje do slovenstva. Proces na sodišču se je vlekel kar nekaj let, a na koncu je bil oproščen.
Leta 2021 sta mu ob Dnevu slovenske kulture krovni organizacij Svet slovenskih organizacij in Slovenska kulturno gospodarska zveza podelili priznanje za pomembno ter dragoceno vlogo kot eden od utemeljiteljev in spodbujevalcev narodnega ozaveščanja in preporoda Beneških Slovencev, saj je kot pravi izvedenec na področju imenoslovja in krajevne zgodovine bistveno prispeval k poznavanju Benečije.
V zadnjih letih se je še posebej veselil dvojezičnega katekizma v Špetru, ki ga je imel pod svojim okriljem. Tako je prišlo do štirih prvih svetih obhajil po slovensko. Prvič jeseni leta 2020 na Tarčmunu, nato trikrat v Špetru. 1. junija lani je dogodek označil kot »Lep in vesel dan za otroke, družine in celo beneško skupnost.«
Župnika Zuanello bodo pokopali v Matajurju.
