Matjaž Merljak
Marko Zupan
Marta Jerebič
Božo Zuanella (foto: Matjaž Merljak)
Božo Zuanella | (foto: Matjaž Merljak)

Je to zadnji beneškoslovenski duhovnik?

12.10.2022, 11:10 Matjaž Merljak

Čedermac v pravem pomenu besede - duhovnik, raziskovalec in publicist, strasten planinec Božo Zuanella se je rodil na božični dan leta 1941. Je župnik župnij: Tarčmun, Sovodnje, Gorenji Barnas in Matajur pod istoimensko goro, kjer tudi živi. V duhovnika je bil posvečen leta 1965. Od takrat ni bilo slovenske svete maše v Benečiji.

Rodil se je v Bijačah v občini Podbodnesec. V isti hiši sta se rodila tudi duhovnika Janez (zadnji župnik v Ovčji vasi) in Paskval Gujon (ki je bil 60 let župnik v Matajurju), prav tako pa tudi njegov brat Paskval, ki je stalni diakon vzhodnega obreda in piše ikone in s katerim skupaj živita v vasi Matajur pod istoimensko goro.

V semenišče v Videm je šel, ko je bil star enajst let. V razredu je bilo pet Beneških Slovencev in vsi so postali duhovniki: Mario Qualizza, pokojni Dionizij Matevčič, pokojni Mario Garjup in Renzo Caucig. Navdihovali so se okoli profesorja Ivana Trinka, ki je znan tudi kot "buditelj Beneških Slovencev". Pomembno vlogo pa je imel Anton Cuffolo (1889-1959), ki ga je France Bevk opisal v Kaplanu Martinu Čedermacu. Imel je stike z izseljenci in z denarjem, ki so ga zbirali, je pomagal pri šolanju našega sogovornika.

Ljubezen do jezika sta mi dala mama in ata, ki sta me učila slovenskega narečja in to v težkih časih, ko je bila slovenščina prepovedana.

Za mašnika je bil posvečen 29. junija 1965 in novo mašo je imel v Matajurju, kamor se je družina vrnila prav tistega leta. Sprva je bil nekaj mesecev v bližini Rima. Med drugim se je udeležil zaključka Drugega vatikanskega cerkvenega zbora 8. decembra leta 1965 na Trgu svetega Petra v Vatikanu. Nato je bil šest let kaplan v neki furlanski župniji, kjer pa je bilo opaziti tudi sledove slovenstva. Leta 1971 se je vrnil v Benečijo in duhovno skrbi za vernike na štirih majhnih postojankah, so pa med njimi precejšnje razdalje.

Veliko svojih energij je Božo Zuanella usmeril v raziskovalno delo, začel je poglabljati tudi znanje slovenskega jezika. Večkrat se je udeležil poletnega Seminarja slovenskega jezika, kulture in literature v Ljubljani, kjer je s posebno pozornostjo sledil predavanjem dialektologa dr. Tineta Logarja. Začel je raziskovati in pisati o imenoslovju ljudi ter krajev v Benečiji, torej o onomastiki in toponomastiki, pa tudi o zgodovini. Zbiral je tudi narodno blago. Kmalu po povratku v Benečijo je začel sodelovati z raznimi slovenskimi društvi. Začel je pisati za Novi Matajur, zelo veliko je napisal za verski list Dom. Pisal je tudi za Trinkov koledar in druge publikacije ter gesla za Primorski slovenski biografski leksikon.

Jaz sem se rodil v dolini, ampak gore so zame kot zdravilo.

Nedvomno je njegovo ime povezano s knjigo "Gli anni bui della Slavia", "Mračna leta Benečije" o Gladiu in nacionalistični italijanski politiki v Nadiških dolinah, ki je izšla v nadaljevanjih v Domu, nato pa v knjižni obliki (v italijanščini leta 1996 in v slovenščini leta 1998). Prinesla mu je to, da so ga poznali tudi v osrednji Sloveniji, povzročila pa mu je tudi dosti napetosti, grenkobe, nevšečnosti in potem še tožbo s procesom, ki se je vlekel kar nekaj let. Na koncu pa je bil z Marinom Qualizzo oproščen, ker je sodnik ocenil, da se zgodovina ne piše na sodiščih, pač pa v znanstvenih ustanovah in na podlagi dokumentov. Dejstvo je, da je Zuanella srhljivo knjigo napisal na podlagi dokumentacije o formaciji Osoppo, ki jo je v semenišču hranil profesor msgr. Aldo Moretti, mu jo je dal v pregled.

Po drugi svetovni vojni so povezali komunizem s slovensko kulturo in slovenskim jezikom. Tisti, ki se je boril za slovenščino, je postal avtomatično komunist. Zato smo tudi duhovniki imeli težave in smo se morali braniti pred sodiščem.

V pogovoru je brez olepšav govoril o današnji stvarnosti v Beneški Sloveniji, kjer je ljudi vse manj, pa o pomembnem poslanstvu Dvojezičnega šolskega centra v Špetru, prvem dvojezičnem svetem obhajilu v Tarčmunu ter kaj mu pomenijo gore, še posebej Matajur, ki je po demokratizaciji Slovenije in padcu meja spet postal gora zbližanja in prijateljstva.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Slovenci po svetu , Naš gost
Birma v Slovenski hiši v Buenos Airesu (photo: osebni arhiv škofa Jamnika) Birma v Slovenski hiši v Buenos Airesu (photo: osebni arhiv škofa Jamnika)

Slovenska birma v Buenos Airesu

Vrhunec obiska škofa Antona Jamnika pri rojakih v Argentini sta bili slovesnosti svete birme v Lanusu in Slovenski hiši, pri katerih je bilo 22 birmancev. Obe slovesnosti sta bili skrbno ...

O avtorju