
Vinko Bokalič Iglič | (foto: ARO)
Argentinski Slovenec Vinko Bokalič: Zelo nas je imel rad
Papež in Sveti sedež | 21.04.2025, 12:50 Manca Hribar
Papež Frančišek je velik del tako osebnega kot poklicnega življenja preživel v svoji rodni deželi Argentini. To je močno vplivalo tudi na njegov slog vodenja Cerkve – bil je skromen, blizu ljudem, z močnim poudarkom na socialni pravičnosti.
Jorge Mario Bergoglio se je jezuitskemu redu Družbe Jezusove pridružil leta 1958. Študiral je filozofijo in teologijo in bil leta 1969 povsvečen za duhovnika. Na začetku svoje poti je poučeval, kasneje pa postal tudi rektor semenišča. V času, ko je bila Argentina v politično občtuljivem obdobju t.i. umazane vojne, med leti 1973 in 79 je bil provincial Jezuitov v Argentini. Že v tem času se je izražala njegova potreba po pomoči preganjanim in tistim najbolj ranjenim.
Bil je zelo delikaten človek, človek, ki rad posluša vse ljudi.
Pomožni škof v Buenos Airesu je postal leta 1992, nadškof šest let pozneje. Kot nadškof je Bergoglio v škofa posvetil tudi argentinskega Slovenca Vinka Bokaliča Igliča. Ta je za naš radio povedal, da se je že začasa pomožnega škofovstva od Bergoglie veliko naučil: »Bil je zelo delikaten človek, človek, ki rad posluša vse ljudi. Ne govori veliko, a zelo rad posluša. Tisto, kar pride iz srca, kako smo mi. To sem se od njega naučil. Tudi vljudnosti, pa tega, kako smo skupaj poskušali različne stvari v škofiji v Buenos Airesu. Zelo nas je imel rad.«
Bokalič dodaja, da je bil Bergoglio že kot nadškof ljudski, da ga je resnično zanimalo, kaj se dogaja z ljudmi v cerkvi: »Vedno nas je vprašal, kaj delamo, nam predlagal, kako naj načrtujemo, kako naj poglabjamo teme. Danes kot papež govori o sinodalni Cerkvi, a v resnici jo je sprožil že takrat v Argenitni. Ne samo med duhovniki in škofi, ampak tudi med laiki.«
Kot nadškof je nasprotoval tako ekstremni revščini kot ekstremnemu bogastvu. Že kot nadškof v Argentini si je močno si je prizadeval za pomoč revnim, marginaliziranim in brezdomcem. Tudi v svoji rodni deželi pa je bil znan po zdaj že skoraj pregovorni skromnosti – vedno se je vozil z javnim prevozom, živel je skromno, brez voznikov, luksuznih reziden in razkošja. Lastnost, ki jo je obdržal tudi ob nastopu papeške službe in drža, ki je svetega očeta spremljala vse do konca življenja.