Papež na velikonočni vigiliji: Naj luč vstajenja razsvetli naša srca

Novice | 19.04.2025, 22:05 Vatican News Robert Božič

Nocojšnjo velikonočno vigilijo je v baziliki sv. Petra v Vatikanu vodil kardinal Giovanni Battista Re, dekan kardinalskega zbora in papežev delegat za nocojšnjo slovesnost. Med slovesnostjo je krstil tri katehumene. Dva prihajata iz Italije in eden iz Albanije.

Papež Frančišek je v homiliji, ki jo je med velikonočno vigilijo v baziliki svetega Petra bral dekan kardinalskega zbora kardinal Giovanni Battista Re, poudaril, kako »luč vstajenja korak za korakom razsvetljuje našo pot«, prebija temo zgodovine in sveti v naših srcih.

V svoji veliki ljubezni nas ne bo pustil omahovati ali dovoliti, da bi imelo zlo zadnjo besedo.

Pred začetkom slavja je papež na kratko obiskal baziliko svetega Petra, da bi preživel nekaj časa v molitvi in ​​bil blizu vernikom, ki so prihajali na bogoslužje velikonočne vigilije. V baziliki in na trgu pred njo se je po poročanju Vatican News nocoj zbralo več tisoč vernikov.

Bratje in sestre, še posebej v tem jubilejnem letu bi morali v sebi močno čutiti poziv, naj pustimo, da velikonočno upanje zacveti v naših življenjih in v svetu!

Luč vstajenja kliče po »odzivu ponižne vere, brez vsakršnega zmagoslavja«, je zapisal papež v homiliji, ki jo je kardinal Re prebral med praznovanjem in jo v nadaljevanju objavljamo v celoti. »Vstajenje je kot majhno seme luči, ki počasi in tiho požene korenine v naših srcih, kjer je včasih še vedno žrtev teme in nevere.«

Ko še čutimo težo smrti v naših srcih, ko vidimo, da sence zla še vedno hrupno korakajo po svetu, ko čutimo, da nas v našem telesu in v naši družbi žgejo rane sebičnosti ali nasilja, ne izgubimo poguma, vrnimo se k oznanilu te noči: luč počasi sveti, tudi če smo v temi; čaka nas upanje na novo življenje in na končno osvobojen svet; lahko nas preseneti nov začetek, četudi se nam včasih zdi nemogoč, saj je Kristus premagal smrt.

 

HOMILIJA SVETEGA OČETA
Velikonočna vigilija – 19. aprila 2025

Noč je, ko se velikonočna sveča počasi pomika proti oltarju. Noč je, ko petje hvalnice odpre naša srca za veselje, ker je zemlja »ožarjena s takim sijajem, in razsvetljena od bleska večnega Kralja naj začuti, da je tema z vesoljnega sveta pregnana« (Hvalnica velikonočni sveči). Ob koncu noči se zgodijo dejstva, o katerih pripoveduje pravkar oznanjeni evangelij (prim. Lk 21,1-12). Prižge se Božja luč vstajenja in Gospodova velika noč se zgodi, ko bo sonce šele vzšlo. Ob prvem svitu zore vidimo, da je velik kamen, ki je bil položen na Jezusov grob, prevrnjen in na ta kraj pridejo nekatere žene, zavite v tančico žalovanja. Tema ovija zbeganost in strah učencev. Vse se dogaja ponoči.

Tako nas velikonočna vigilija spominja, da luč vstajenja korak za korakom razsvetljuje pot, brez hrupa vdre v temo zgodovine, in nevsiljivo sije v naših srcih. Z njo se ujema ponižna vera brez vsakega zmagoslavja. Gospodova velika noč ni spektakularen dogodek, s katerim bi Bog uveljavljal samega sebe in obvezoval k veri vanj.To ni cilj, do katerega Jezus pride po lahki poti, kot bi obšel Kalvarijo. Tudi mi ga ne moremo živeti z lahkoto in brez notranjega obotavljanja. Nasprotno, vstajenje je podobno majhnim poganjkom svetlobe, ki si po malem utirajo pot, ne da bi delali hrup, včasih pa jih še vedno ogrožata noč in nevera.

Ta Božji »slog« nas osvobaja abstraktne vernosti, zaslepljene z mislijo, da Gospodovo vstajenje na magičen način reši vse. Nasprotno: ne moremo praznovati velike noči, ne da bi se še naprej ukvarjali z nočmi, ki jih nosimo v srcu, in s sencami smrti, ki se zgostijo nad svetom. Kristus je premagal greh in uničil smrt, vendar se v naši zemeljski zgodovini moč njegovega vstajenja še vedno izpolnjuje. In ta naloga je kot majhen poganjek luči zaupan nam, da ga varujemo in poskrbimo, da raste.

Bratje in sestre, to je klic, ki ga moramo predvsem v jubilejnem letu močno slišati v sebi: poskrbimo, da bo velikonočno upanje vzklilo v našem življenju in v svetu!

Ko še čutimo težo smrti v naših srcih, ko vidimo, da sence zla še vedno hrupno korakajo po svetu, ko čutimo, da nas v našem telesu in v naši družbi žgejo rane sebičnosti ali nasilja, ne izgubimo poguma, vrnimo se k oznanilu te noči: luč počasi sveti, tudi če smo v temi; čaka nas upanje na novo življenje in na končno osvobojen svet; lahko nas preseneti nov začetek, četudi se nam včasih zdi nemogoč, saj je Kristus premagal smrt.

To oznanilo, ki razširja srce, nas navdaja z upanjem. V vstalem Jezusu imamo namreč gotovost, da sta naša osebna zgodovina in pot človeštva, čeprav še vedno potopljeni v noč, kjer so luči videti medle, v Božjih rokah. On v svoji veliki ljubezni ne bo pustil, da bi omahovali in ne bo dovolil, da bi zlo imelo zadnjo besedo. Hkrati pa to upanje, ki je v Kristusu že izpolnjeno, za nas ostaja tudi cilj, ki ga moramo doseči. Zaupano nam je, da bi postali njegove verodostojne priče in da si bo Božje kraljestvo utrlo pot v srca današnjih žena in mož.

Kot nas spominja sv. Avguštin, »vstajenje našega Gospoda Jezusa Kristusa zaznamuje novo življenje tistih, ki Vanj verujejo. In to skrivnost njegove smrti in vstajenja morate globoko spoznati ter jo obnavljati v svojem življenju« (Govor 231, 2). Obnavljati moramo veliko noč v našem življenju in postati glasniki upanja, graditelji upanja, medtem ko nad nami še vedno piha toliko vetrov smrti.

To lahko storimo s svojimi bedami, s svojimi majhnimi vsakodnevnimi dejanji, z našimi odločitvami, ki jih navdihuje evangelij. Vse naše življenje je lahko navzočnost upanja. To želimo biti za tiste, ki nimajo vere v Gospoda, za tiste, ki so se izgubili, za tiste, ki so se vdali ali imajo hrbet upognjen pod bremeni življenja; za tiste, ki so sami ali so se zaprli v svojo bolečino; za vse uboge in zatirane na Zemlji; za ponižane in ubite ženske; za nikoli rojene in za zlorabljene otroke; za žrtve vojne. Vsakemu in vsem prinašajmo velikonočno upanje!

Rad se spominjam mistikinje iz trinajstega stoletja, Hadewijch iz Antwerpna, ki ob navdihovanju pri Visoki pesmi in opisovanju trpljenja zaradi umanjkanja ljubljenega, prosi, da bi se ljubezen vrnila, da »bi prišlo do preobrata v moji temi« (Hadewijch, Poesie Visioni Lettere, Genova 2000, 23).

Vstali Kristus je dokončna prelomnica človeške zgodovine. On je upanje, ki ne zaide. On je ljubezen, ki nas spremlja in nas podpira. On je prihodnost zgodovine, zadnji cilj, proti kateremu hodimo, da bi bili sprejeti v novo življenje, v katerem bo Gospod sam obrisal vse naše solze »in smrti ne bo več, tudi ne bo žalovanja ne vpitja ne bolečine« (Raz 21,4). In to upanje velike noči, ta »preobrat v temi«, moramo oznanjati vsem.

Sestre, bratje, velikonočni čas je čas upanja. »Še obstaja strah, še obstaja boleča zavest greha, je pa tudi svetloba, ki vdira . [...] Velika noč prinaša veselo novico, da je bilo zlo že premagano, čeprav se zdi, da gredo stvari v svetu na slabše. Velika noč nam omogoča, da odločno izjavimo, da naš Gospod hodi z nami po poti, čeprav se zdi, da je Bog zelo daleč in da nas vsrkava toliko majhnih resničnosti. [...] Veliko je žarkov upanja, ki mečejo luč na pot našega življenja« (H. Nouwen, Preghiere dal silenzio. Il sentiero della speranza, Brescia 2000, 55-56).

Naredimo prostor luči Vstalega! In postali bomo graditelji upanja za svet.