Jože BartoljJože Bartolj
Andrej JermanAndrej Jerman
Tanja DominkoTanja Dominko
Vroče, izsušena zemlja, ki je žejna vode. Izidor in Jure. (foto: Izidor Šček)
Vroče, izsušena zemlja, ki je žejna vode. Izidor in Jure. | (foto: Izidor Šček)

"Ljubezen je skupna vsem." Dobroti dajemo glas - Južni Sudan 2025 - 5. dan #video

Dobroti dajemo glas | 26.03.2025, 11:10 Jure Sešek

Jutranje oglašanje v živo. Matjaž Merljak me prijazno pozdravi, napelje besedo na Južni Sudan in vpraša: “Jure, danes je praznik. Že praznujete? Boste popoldne praznovali?” Kaj? Kako? Praznik? Čakaj, katerega smo? Je kak državni praznik? Vidim Izidorja in Jano, ki mi skušata pomagati, pa sprva tudi le debelo gledata. Nato pa prav pritajeno: “Materinski dan je. Materinski dan.” Ojoj, saj res … človek na poti izgubi občutek za čas. Precej nepomembno postane, če je dan petek ali svetek. Hvala, Matjaź, da si nas spomnil na Marijin praznik.

V minulih dneh bi kaj lahko predvidevali, da je božič. Voznik našega terenskega vozila je namreč kar naprej predvajal znane božične v afriški preobleki. Zunaj 37 stopinj, v avtu še kaka več, mi pa: "Merry Christmas and a Happy New Year!" Že na letališču v Džubi nas je pozdravil plakat z božičnim voščilom. Jah, v Etiopiji štejejo leta po svoje, tule pa meseci "ne štimajo".

Jure si je oddahnil, ko se je lahko en del poti peljal na prednjem sedežu...
Jure si je oddahnil, ko se je lahko en del poti peljal na prednjem sedežu... © Izidor Šček

Pravzaprav je kar veliko reči "nepoštimanih". Izidor je uspel pokukati med televizijske programe in našel tri: na prvem je pisalo "Searching" in ni bilo ničesar, na drugem so bile mavrične barve, ki so ponavadi test ekranov, crte različnih barv. No, na tretjem pa: tratata ... nogometna zimska liga. Vsaj zdelo se je tako, zaradi "gostega sneženja" na grozno slabi sliki. Skratka, nič pametnega. Pa nič ne de. Tako lahko pogosto rečemo tudi doma, pa čeravno premoremo na stotine kanalov. Nič pametnega.

Danes smo poleteli nazaj v prestolnico in imeli priložnost opazovati propadle stavbe na letališču Wau. Nobenega nam znanega reda, ne veš, kdo pije in kdo plača. Nobenih resnih uniform, vojak s puškino cevjo, ki jo je zaril v pesek ... Ko gledaš ogromni helikopter ZN, ki pristaja z oblakom rdečega prahu, ob njem pa ogromna letalska zverina Svetovne organizacije za hrano WFP, pričakukeš Toma Cruisa, ki bo s sončnimi očali pritekel izza ovinka in rešil svet. Skratka, le upaš lahko, da se družbe vsaj pri vzdrževanju letal držijo varnostnih standardov. Vse je teklo v najlepšem redu.

Pogled na podeželje
Pogled na podeželje © Izidor Šček

Jemljemo malarike, pa komarja še nisem videl. Res, da me je nekajkrat nekaj srbelo, pred tem pičilo, a vedno se mi zdi, da so pač neke zoprne mušice. Naj bodo res. Opozarjajo nas na to, naj bomo previdni in spimo pod mrežami. Joj, ko je pa pod njo tako vroče in utesnjeno. Pa gre. Nekako.

Pisal sem že, kako srčni so sodelavci tukajšnje Karitas. Luka, glavni tajnik v Wau,

je pripovedoval o očetu, ki jih je, kot otroke, vzgajal v veri in jim vedno znova naročal, naj od doma nikoli ne odidejo brez rožnega venca. Naj bo molitev del njihovih dni. Vse, kar mu je dal oče, prenaša na svoji hčerki.

Ko smo dospeli v Džubo, je Joseph, ki nas spremlja, vprašal šoferja Jimmy-ja, kako je z varnostnimi razmerami v prestolnici. Resno zaskrbljen mu je odvrnil: "Slabo je, veliko je napetosti." Luna je bila namreč prejšnji večer rdeče obarvana. Verjamejo, da tak pojav naznanja "veliko krvi". Ja, človeka kar zmrazi. Ne vem, kaj vse je mrazilo kraljico Elizabeto, za katero smo izvedeli, da je med drugo svetovno vojno približno tri mesece preživela v Džubi.

Popoldne smo se peljali mimo velikega begunskega taborišča, ki so si ga bili ljudje primorani postaviti na pokopališču. Na svetem kraju, na grobovih. Med njimi so postavili šotore, improvizirana pločevinasta zavetja, kartone. Obupne razmere in nepredstavljivo trpljenje so posledica "notranjih migracij".

Na grobovih, v živalskih razmerah živijo ljudje, ki prihajajo iz dveh plemen, ki sicer domujejo v ostalih zveznih deželah. S trebuhom za kruhom so šli v Džubo, tu pa našli le večji nič od tistega, ki so ga zapustili. Njihovo "mesto" je brez tekoče pitne vode, nimajo elektrike, ni stranišč, nikakršne kanalizacije ... Potrebe opravljajo na obali belega Nila, iz katerega lovijo vodo. Blato, voda, bakterije, umazanija ... Diareja, kolera, smrt. Res je težko videti nečloveško životarjenje. Katastrofa!

Šofer nam je potarnal, da so taki prizori, ki jih, mimogrede, niti sučajno ne smemo fotografirati, sad slabe politike. "Država ima ogromno zemlje, centre bi lahko gradili stran od mesta." Pa jih ne. Pravi, da so politiki pokupili vsa primerna zemljišča, zdaj pa jim dvigujejo cene ali pa na njih gradijo stanovanjske hiše, ki prinašajo dobiček. "Ne gradijo parkov, nimamo igrišč ali živalskih vrtov, v mestu ni nobene dejavnosti za družine, otroke. Imajo pa možnost priti do cenenega alkohola, ki kmalu postane njihov edini zvesti spremljevalec. Ob dejstvu, da nimaš hrane, da si popolnoma neodporen, te alkohol lahko uniči v enem samem tednu." Tudi Jimmy je že izgubil soseda in prijatelja. Skušal jima je pomagati, a ga nista želela poslušati.

Zemlja je v določenih delih države zelo rodovitna: banane, ananas, lubenice, mango ... Marsikaj bi lahko pridelali doma, a tudi tega si politika ne želi. Pravijo, da si vidilni želijo narediti vse, da bi ljudstvo ostalo razdeljeno, sprto. Ni iskrene želje za mir. Že dolgo je ni!

Ostajajo na dveh bregovih, ločeni, ne morejo "priti skupaj". Kot Modri in Beli Nil, ki se ne mešata, tečeta skupaj a njuna voda se ne premeša. Jimmy je to poskusil, pa drži. Ostajata kot voda in olje, tudi, če ju natočiš v isti kozarec, bosta ostala ločena.

Za konec pa na začetek. Ko sem skupini mamic voščil prek Vibra in dodal nekaj "materinskih prizorov" s svežih fotografij iz Afrike, je prijateljica Jelka zapisala: "Ljubezen je skupna vsem." Res je, skupna je vsem, ne glede na vse razlike, ki so tako velike, da se zdi, da ne morejo biti večje.

Pa vendar: ljubezen je skupna vsem. Misel, ki bila lahko podnaslov projektov, kot je ta, ki ga spremljate. Hvala za to! Jutri pa zgodaj naprej. V Torit.

Za izgradnjo vodnjaka že zbrali 3117 EUR

Do včeraj smo po vaši dobroti za izgradnjo vodnjaka zbrali 3117 EUR, kar pomeni približno tretjino potrebnih sredstev. Hvala, ker pomagate in tudi povabilo da nas spremljate in darujte za nov vodnjak na tem koncu Afrike. Kako? Pošjite sms AFRIKA5 ali AFRIKA10 na 1919 in darovali boste pet ali deset evrov. Pa QR koda in podatki v nadaljevanju vam tudi lahko pomagajo. Hvala!

QR koda za darove za vodnjak v Južnem Sudanu
QR koda za darove za vodnjak v Južnem Sudanu © ARO

  • Slovenska karitas, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana
  • TRR: SI56 0214 0001 5556 761
  • Sklic: SI00 846
  • Namen: Vodnjak Južni Sudan
  • BIC banke: LJBASI2X, Koda namena: CHAR

Hvala, ker imate dobro srce.

Dobroti dajemo glas
Otroci v Južnem Sudanu (photo: Izidor Šček) Otroci v Južnem Sudanu (photo: Izidor Šček)

Jure, Izidor in Jana se predčasno vračajo domov

Razmere v Južnem Sudanu so se zaostrile, posebni predstavnik generalnega sekretarja Združenih narodov Nicholas Haysom pravi, da grozi državljanska vojna. Jure Sešek in Izidor Šček tako skupaj s ...

Zala Ban, štirinajstletnica iz Šentvida v Ljubljani, ki na zmago na natečaju za risbo planiškega pokala gleda zelo realno, čeprav gre za velik uspeh. (photo: www.triglav.si) Zala Ban, štirinajstletnica iz Šentvida v Ljubljani, ki na zmago na natečaju za risbo planiškega pokala gleda zelo realno, čeprav gre za velik uspeh. (photo: www.triglav.si)

Zala Ban je zmagovalka risbe za planiški pokal

Na ustvarjalni natečaj Skupine Triglav je prispelo več kot osemsto risb mladih avtorjev iz vse Slovenije. Za obisk največjega slovenskega športnega praznika, ki bo dolino pod Poncami prevetril ...

Maja Brelih Lotrič, Marta Kelvišar, Saška Rihtaršič (photo: Rok Mihevc) Maja Brelih Lotrič, Marta Kelvišar, Saška Rihtaršič (photo: Rok Mihevc)

Smo veliko več kot prijazne gospe

Materinski dan, ki ga v Sloveniji zaznamujemo 25. marca, ko v Katoliški Cerkvi obhajamo praznik Gospodovega oznanjenja, je priložnost za razmislek o nekaterih pomembnih izzivih naše družbe. Eden ...