»Ni lepšega občutka od hvaležnosti ...« Dobroti dajemo glas - Južni Sudan 2025 - 4. dan #video

Dobroti dajemo glas | 25.03.2025, 10:06 Jure Sešek

Zdi se mi, da bi del današnjega dnevniškega zapisa lahko preslikal iz katerega izmed razmišljanj v podobnih akcijah doslej. Tudi na Madagaskarju nas je premetavalo, tudi v Etiopiji so nekatere ceste slabe, tudi v Burundiju mi je bilo slabo … Vem, podrobnosti vas ne zanimajo in prav je tako. Rad bi le povedal, da imajo močne Toyote v različnih afriških deželah podobne naloge. Grizejo prašne kilometre, goltajo neverjetne luknje in delajo v nemogočih razmerah. Znova preverjeno.

Včasih se jim pokvari klima, drugič spusti pnevmatika, pogosto vozniki ne gledajo prav pozorno na pot in utrujeno vozilo zaropota, da se potnikom kar milo stori. No, danes se nam je v desetih urah poti pod vročim nebom in na prašnih cestah zgodilo vse našteto in še kaj več.

Odšli smo proti vodnjaku, ki je zaživel zaradi projekta slovenskega Ministrstva za zunanje in evropske zadeve. V izvedbi Slovenske karitas so družine na od ljudi in včasih se zdi, tudi od Boga pozabljenem podeželju dobile vodo! Vodna vrtina, vodnjak, ki je v razbeljeno savano prinesel življenje. Lokalni duhovnik mi je povedal, da tod, do pred nekaj meseci, ni bilo žive duše. Družine so bivale razkropljene po okolici, žene in otroci pa so s plastičnimi posodami, značilno rumene barve, po dve uri in več hodili do vodnega zajetja. V eno smer! Nazaj s težko "kanto" na glavi.

Zdaj pa je okoli vodnjaka nastala vasica, otroci tekajo po njej, mame in očetje pa črpajo čisto vodo. Čeprav ne vedo, kje je Slovenija, so hvaležni dobrim dušam in pomembnim projektom, ki dokazujejo, da niso povsem pozabljeni. Nimajo šole, otroci nimajo dostopa do izobrazbe, starši so brez dela, živijo s kako izsušeno kravo, kozo ali kokoško. Njihov glavni in v večini edini obrok je prosena polenta. Če imajo srečo. Pa vendar: ples, vrisk, veselje, vse omenjeno je obarvalo naše iskreno srečanje.

Po vrnitvi s poti, ki nam je danes res "dala vetra", sem malo izprašal moja sopotnika. Da ne boste vedno prebirali le, kako sam gledam na to pot. Tokrat, Jana Lampe in Izidor Šček.

Kaj je danes na vaju naredilo največji vtis?

Izidor: "Vodnjak. Zagotovo vodnjak. Če se v teh razmerah pet ur voziš do cilja, ti je, bolj kot ne, vseeno kaj je na cilju. Cilj je bil naj! V resnici je nekaj posebnega."

Jana: "Poleg kokoške, ki se živa je vso pot nazaj vozila pod mojim sedežem, pa nisem vedela zanjo, me je najbolj navdušilo, ko sem zagledala pravcato vas. Lani poleti, ko sem deželo obiskala prvič, tu ni bilo nikogar. Ganjena sem bila, ker sem smela doživeti veselje otrok ob prejemu žoge. Običajne nogometne žoge. Nekaj deset nam jih je za to pot podarila NZS. Ob takih trenutkih se zaveš, da si deležen nečesa, kar je pri nas že skoraj pozabljeno. Veselja ob prejemu skromnega darila. Ni lepšega od občutka, ki ga doživiš, ko prejmeš hvaležnost. Otroci so prav malikovali kos nenapihnjenega usnja. Poljubljali so žogo, oči so jim žarele, v veselju, kot ga lahko pokaže le Afrika, so se zahvaljevali za drobno pozornost. Človeku je kar nerodno. Boli in radosti. Vesela in hvaležna sem, da mi je dano opravljati delo, ki prinaša veselje. Tudi meni, ne le prejemnikom pomoči."

Vodnjak je izdelan tako, da služi vsem in vedno. Napajajo se čebele, krave, voda nikoli ne gre v nič.

Jana: "Vesela sem, ker so domačini sami prispevali nekaj dela in tako čutijo, da je vodnjak res njihov. Slišali smo, da prosijo za pomoč pri nakupu orodja za preprosta popravila vodnjaka. Res mora biti hudo, ko imaš vodnjak, pa se pokvari.

Izidor: "Na vodo res verjetno gledajo drugače kot na avto. Cenijo jo, zavedajo se, da brez nje ni življenja. Avto pa ... Vozniku se namreč ob nemogočih luknjah ni prav nič smilil. Bojim se, da morda razmišljajo: gaaas, bomo pa zaprosili za novega. Če pomislim na slovenske misijonarje, ki tako zelo pazijo na svoje avtomobile, vidim, da je razlika res ogromna."

Dan je bil dolg in naporen. Je ob vodnjaku in ljudeh ob njem še kak spomin?

Jana: Begunski kamp in preprosti "prostori" osnovne šole v njem. Kamp (taborišče je pregrobo ime) je namenjen tistim, ki se vračajo iz nemirnega Sudana. Spoznali smo, da je tudi s prostovoljci mogoče prižgati luč na koncu tunela. Prostovoljcev je res veliko, kažejo znamenje upanja. Presenečena sem bila tudi nad spoznanji, kako skušajo kultivirati izsušeno zemljo."

Veselje je videti, da je z vodo prišla želja po splošnem razvoju, napredku.

Izidor: "Res je grozno, koliko otrok smo srečali, ki nikoli ne bodo mogli v šolo. Ko pa se srečamo z odraslimi, ki so dosegli univerzitetno izobrazbo, se sprašujemo, koliko odpovedi so morali vložiti starši, da jim je uspelo. Kako je to sploh mogoče? Nepredstavljivo je, kako zahtevna je pot do znanja, uspeha, življenja, ki ima upanje v sebi. Na vaseh je večina ljudi nepismena."

Izidor, misijone spremljaš vse od svojega prvega obiska v Zambiji. Trideset let nazaj. Je mogoča kaka primerjava? Se ti zdi, da Afrika napreduje?

Izidor: "Prav presenečen sem, razočaran, da se v tridesetih letih v Afriki, kot celoti, ni nič spremenilo. Wau je pozabljen od vsega, vse je celo veliko slabše, kot je bilo pred tridesetimi leti v Zambiji. Vesel sem, da Slovenija ni pozabila na te ljudi in deželo."

Danes smo v spomine shranili mnoga srečanja z ljudmi. Preprostimi, vaško skromnimi, hvaležnimi, pojočimi in navdušenimi. Pa tudi s tistimi, ki skušajo skrbeti zanje in za njihovo dobro. Neprecenljiva pa so bila v teh dneh v mestu Wau srečanja s sodelavci lokalne Karitas. Koliko ljubezni premorejo do svojih ljudi v stiski. Koliko projektov vodijo in koliko novih se rojeva. Kako radi imajo svojo domovino, ki ji želijo le mir. Kako pozorni so do gostov in dobrotnikov, koliko lepih besed so našli o Sloveniji in njeni pomoči. V teh dneh je lepo biti Slovenec v Južnem Sudanu. Res. Upam, da nam bo srečna pot naklonjena tudi v nadaljevanju.