Jolanda Grom Ravnikar, aktualna Slovenka leta

Oddaje | 11.03.2025, 10:37 Nataša Ličen

Tradicionalne dobrodelne koncerte za junake tretjega nadstropja, za otroke z rakom, v ljubljanski Festivalni dvorani z najvidnejšimi predstavniki glasbenega ustvarjanja že vrsto let zelo predano pripravlja Jolanda Grom Ravnikar. Povabili smo jo v studio, ker je tudi njena življenjska zgodba - ne samo prostovoljskega dela, za katero je dobila državno priznanje, močno pričevanje zaupanja v dobro ljudi ter v moč medsebojne pomoči. Pogovarjali smo se lani na začetku decembra. Ob nedavnem izboru za Slovenko leta smo pogovor z njo osvežili.

Ko kot otrok ostaneš sam, nimaš nikogar - ne da bi sodili, se te ljudje izogibajo, nihče ne želi prevzeti odgovornosti. To se je zgodilo nama z bratom. Brez staršev, brez ljubezni in kar begaš ter ostaneš s tem zaznamovan. Vse od otroštva naprej me spremlja občutek, da se moram dokazovati. Verjetno ne bi bilo treba, a je to globoko v meni.

Ker vem kako je, ko nimamo, želim pomagati

Prvi koncert je Jolanda Grom Ravnikar pripravila leta 1917 z željo pomagati otrokom, ki so bolni. Povezala se je s Pediatrično kliniko in povabila k sodelovanju prijatelje ter glasbenike. V pogovoru je pripovedovala, da so bili med prvimi Darja Švajger, Slavko Ivančič, Marko Vozelj, ... tako se je začelo, s prvim koncertom v Festivalni dvorani in se nadaljuje še danes. K organizaciji prvega koncerta jo je spodbudilo priznanje "Prostovoljka leta", ki ji ga je izročil nekdanji predsednik Borut Pahor, ki se je prvega koncerta pozneje tudi udeležil. Začutila je, da je na pravi poti, da dela dobra dela, kar ji je veliko pomenilo. "Vse leto pripravljam koncert, dela je ogromno. Ob koncu zapojem še sama."

Kot najstnica je ob izgubi obeh staršev morala poskrbeti zase in za mlajšega brata

"Življenje mi je podarilo drugačnega znanja in druge izkušnje kot mojim vrstnikom v letih odraščanja. V primarni družini je bilo polno bolečin, žalosti, joka in bolezen. Devet let sem bila stara, ko si je oče vzel življenje, mamo je to zlomilo, po osmih letih bolehanja je umrla stara štirideset let. Z bratom sva ostala sama, on pri enajstih, jaz pri šestnajstih. Čez noč sem morala odrasti, kljub čustveni prizadetosti sem morala razmišljati o preživetju. Že v času materine bolezni nisem mogla obiskovati šolo, ker sem ves čas skrbela za mamo. Hodila sem od bolnišnice do doma in nazaj. Osnovno šolo sem potem uspela končati. Zaključila tudi šolo za frizerko. Zelo je pomagala v tistih letih tudi družinska zdravnica, ki je dobro poznala razmere in naju je z braom vzela v varstvo tako, da mi je dala delo gospodinjske pomočnice in mi zaupala skrb za njeno hčer. Bila bi dobra frizerka, vendar me je potem pot zanesla k policiji, ker sem si želela socialne in finančne varnosti. Kljub temu, da pri policiji nisem bila zadovoljna, sem ostala v poklicu vse do upokojitve."

Z bratom so naju hoteli ločiti, a sva k sreči ostala povezana. Za to sem se močno borila. Oba sva prišla do poklica, sva poštena. Tudi moj brat je prostovoljec, predan gorski reševalec, dober človek, ki veliko pomaga ljudem.

Ljubezen do petja

"Od majhnega. Že kot štiriletna deklica sem pela odlomke iz opere. Želela sem peti in nastopati. Temu sem se morala odpovedati in na to pozabiti, ko je prišla v hišo bolezen, so se mi sanje razblinile. Pred tem sem pela v več zborih, od otroških, mladinskih, dekliških, potem pa morala to zaradi dogajanja v družini opustiti za vsa naslednja dolga leta. Šele po upokojitvi pa sem šla pet h Glasbeni matici k Tomažu Tozonu. Toliko lepih besed lahko povem o njem, kako me je bodril in spodbujal. Vedel je kako rada pojem in je rekel: "Joli, samo poj, iz srca poj, tudi če kdaj ne bo povsem točno, ti samo poj." Tega nasveta sem se držala. Na Fužinah je Dom starejših občanov, v sklopu tega pa Center aktivnosti. Vodji sem predlagala, če bi lahko imela v njem koncert. Zdaj že več kot deset let tam pripravljam samostojne koncerte. Osem zaporednih let pa pojem ob božičnih praznikih na Onkološkem Inštitutu. Na predbožični večer zapojem osamljenim bolnikom. To so trenutki polni globokih čustev. Glasba preseže moč besed. Fizične se umaknejo v ozadje, glasba pa vzpostavi nevidne niti povezanosti. To prinese mir. Težko je razložiti, a se nas dotakne v najglobljih delih našega bitja."

Glasba je moja sreča, tke niti prijateljstva in zdravi dušo. Zapojem včasih tudi v Hospicu. Ko me poslavljajoči pogledajo s hvaležnostjo. Ključno je, da ostanemo optimistični, tako bomo močnejši. Skupaj ustvarjamo boljšo prihodnost, če le verjamemo v moč sočutja.

"Kot policistka v uniformi sem doživela težke zgodbe, ni lahka služba, devet let sem delala na vlaku, na mejah, preiskovali smo potnike. Tudi ob intervencija sem po družinah videla veliko žalosti, razhodov, tudi zlorab. Delo pusti določene posledice. Še, ko sem šla že ven iz policije, več kot deset let sem nosila oklep, nisem bila sproščena, nekakšna preganjavica me je spremljala. Tudi kot ženska sem se morala veliko bolj dokazovati, da je ob/veljala tudi moja beseda. Razlike so bile, a sem vztrajala. Policistke smo takrat orale ledino. Delo je zahtevalo psihofizično kondicijo. Še vedno se redno gibljem, vsaj dvakrat na teden grem na telovadbo, pred dvema letoma sem pretekla maraton. Če se zapremo med štiri stene, se nas loti depresija. Vsak dan sproti si je treba zastaviti cilj."

Kar resnično šteje sotoplina, bližina, stisk roke, iskren pogled, nežna beseda. Največjo tolažbo v trenutkih slovesa s tega sveta prinašajo drobni trenutki, sočutje, občutki varnosti in da človeku ne vzameš dostojanstva. Biti z njim in ob.

Jolanda tudi riše, imela je celo samostojno razstavo svojih del. Ima lep glas in glasba sploh je njena ljubezen. So talenti v njej prebujali moč za lažje premagovanje življenjskih preizkušenj?
"Vzorec me je usmerjal. Življenjski vzorec bolečine, bolezni, vonj po zdravilih, to mi ni bilo tuje. S tem sem morala živeti, to je očitno moja usoda. S preteklostjo sem se težko soočala. Rekla sem si, kar mi je namenjeno, moram sprejeti. Vedela sem, da za nazaj ne morem ničesar popraviti. Kar sem doživela me je okrepilo, naredilo močnejšo, postala sem morda bolj modra, zato lahko danes lažje dam nasvet, oporo ljudem v stiski, ki nimajo nikogar. Treba je znati poslušati. To je moja življenjska šola - bogate izkušnje."