Katarina Venturini v studiu Radia Ognjišče | (foto: Rok Mihevc)
Katarina Venturini: Od tihega dekletca v kotu do svetovne prvakinje
Naš gost Maja Morela Čuk
Priznana plesna učiteljica in nekdanja svetovna prvakinja v latinskoameriških plesih Katarina Venturini je v oddaji Naš gost delila svoje izkušnje, ki jih je pridobila tekom kariere. Plesni parket je brusila od desetega leta naprej, kar je kasneje preraslo v življenjsko strast. V otroških letih zadržana Katarina je na plesnem parketu zasijala in postala štirikratna svetovna in triindvajsetkratna državna prvakinja v standardnih plesih. Po letih kariere vrhunske plesalke pa je prišla želja po ustaljenosti in družinskem življenju.
Po izjemni tekmovalni karieri nadaljuje svoje poslanstvo kot plesna učiteljica v svoji šoli Plesna zvezda. »V šestnajstih letih učenja plesa nisem doživela, da kdo ne bi znal. Vsakdo se lahko nauči, saj je ples veščina. Več ur vaje je za nami, lažje nam gre.« Zanjo je ples življenje. »V mladosti me je determiniral. Nisem bila več samo hčerka, učenka, vnukinja, potem sem postala tista Katarina, ki pleše. Hvaležna sem za to, da sem po končani tekmovalni karieri lahko nadaljevala s poučevanjem in da lahko med Slovence delim kulturo plesa.«
V mladosti me je ples determiniral. Nisem bila več samo hčerka, učenka, vnukinja, potem sem postala tista Katarina, ki pleše. Hvaležna sem za to, da sem po končani tekmovalni karieri lahko nadaljevala s poučevanjem in da lahko med Slovence delim kulturo plesa.
Pri plesu v paru so odnosi zelo pomembni in velikokrat odražajo osebnosti plesalca. »Velikokrat se vidi, kako zna moški voditi, ali se ženska na to odziva, se prepusti, ali gre po svoje. Človeku se po načinu obnašanja v plesnem paru lahko določi nekatere karakteristike, vendar jaz tega ne želim. Ko poučujem mi je največji izziv in hkrati nagrada to, da tistemu, ki se lovi, pomagam z nekaj prijaznimi besedami, vzpodbudami, premagati negotovost, da ples steče.« Kot v vsakdanjem življenju pride do trenj med partnerjema se vidijo in čutijo tudi razpoke v odnosu plesnega para. »Kot učiteljici mi je takrat pomembno, da stisko para opazim, se jima približam in ju osredotočim na ples. Pomagam jima predvsem tako, da ju spodbudim k razmišljanju, kako bi lahko vsak še izboljšal najprej svoje in posledično tudi partnerjeve korake.«
Oče me je v drugem letniku fakultete vprašal »Katarina, a ti kaj študiraš?« Sem mu odgovorila, seveda in me vpraša »Zakaj pa imaš potem knjigo vedno odprto na isti strani?«
Zgodnje otroštvo je Katarina Venturini preživela v Velikih Laščah pri šestih letih pa se je z družino preselila v Ljubljano. »Velike Lašče so ostale zapisane v mojem srcu za vedno. Dolgo sem si želela, da bi se lahko vrnila, ampak z leti je ta želja vedno dlje od uresničitve.« Njeni spomini na otroštvo so lepi. »Občutek sem imela, da me je stara mama imela raje kot druge vnuke, samo zato, ker sem bila prva. Meni to ni bilo preveč všeč. Saj sem že takrat čutila, danes pa to tudi zagovarjam, da smo vsi ljudje in si zaslužimo enako pozornosti. To poskušam upoštevati tudi pri učenju plesa, saj sem sama kmalu spoznala, da se trenerji niso enako ukvarjali z vsakim parom. Jaz se trudim, da se vsem parom na vaji posvetim v enaki meri.« Pri desetih letih jo je mama vpisala na plesne vaje. »Mislim, da je deset let prava številka za začetek treniranja standardnih in latinskoameriških plesov, saj se pri osemnajstih letih kariera šele začne, do takrat pa predlagam, da otroci nabirajo znanje različnih plesnih zvrsti.« Po njenih besedah je ples našel njo, ne obratno. »V nekem obdobju so našo plesno šolo, ki sem jo takrat obiskovala, trenerji zapustili in s seboj odpeljali del učencev, ki so se jim zdeli perspektivni. Mene ni bilo med njimi, ostala sem v stari plesni šoli. Tja so prišli novi trenerji in v nas prepoznali potencial in začeli razvijati naš plesni talent. Ko gledam nazaj lahko rečem, da je ples našel mene in ne jaz njega.«
Deset let smo bili na vseh koncih sveta, življenje sem imela pospravljeno v dva kovčka, zdaj tu, zdaj tam. To obdobje me je tudi najbolj izčrpalo, saj si stalno pod drobnogledom in ne smeš narediti napake.
V otroštvu je bila mirna, tiha, zadržana kot miška v kotu, da so sošolci šele v osmem razredu na neki prireditvi izvedeli, da Katarina Venturini dobro pleše. Šolanje je nadaljevala na Gimnaziji Poljane, kjer je imela status športnika, da je lažje usklajevala svoje obveznosti. »Med odmori sem naredila vso domačo nalogo, da sem po končanem pouku lahko šla naprej na trening, domov pa sem se vračala petnajst minut pred enajsto ponoči.« Prelomni trenutek se je zgodil na Pedagoški fakulteti. V drugem letniku sta z Andrejem že potovala po vsem svetu kot državna prvaka: »Prav spomnim se trenutka, ko mi je profesor rekel, da se bo treba odločit ali bom plesala ali študirala. Takrat sem si morala priznati, da obojega ne bom zmogla. Tudi oče me je v tistem letniku vprašal »Katarina, a ti kaj študiraš?« Sem mu odgovorila, seveda in me vpraša »Zakaj pa imaš potem knjigo vedno odprto na isti strani?««
Od leta 1998, ko sta z Andrejem Škufca prvič postala svetovna prvaka, do konca svoje tekmovalne plesne kariere, leta 2008, sta bila na vrhuncu. »Teh deset let smo bili na vseh koncih sveta, življenje sem imela pospravljeno v dva kovčka, zdaj tu, zdaj tam. To obdobje me je tudi najbolj izčrpalo, saj si stalno pod drobnogledom in ne smeš narediti napake.« Izmed vseh potovanj, ki ji jih je prinesel ples, se je na posebno mesto v srcu zapisala Avstralija. »Še vedno smo v stikih z družino Stariha, s katerimi smo se povezali na enem izmed obiskov, ko sva plesala pri tamkajšnjih slovenskih izseljencih. Mark in Irena sta najini poročni priči, saj sva se z Damjanom Kuzmičem poročila prav v slovenski cerkvi v Marylandu v Avstraliji.«
Še več o plesu in preizkušnji neplodnosti in čudežu življenja, ki se je zgodil Katarini Venturini in njenemu možu izveste v oddaji, ki je na voljo v našem avdio arhivu.
