Bazilika v Ogleju, napolnjena kot ob obisku svetega Janeza Pavla II.

Cerkev na Slovenskem 23. 03. 2025, 07:32 Alen Salihović

V soboto, 16. marca 2025, je več kot 1700 romarjev iz ljubljanske nadškofije poromalo v starodavni Oglej. Romanje, ki je potekalo v sklopu svetega leta, je vodil ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore, pri oltarju pa so se mu pridružili pomožna škofa Anton Jamnik in Franc Šuštar, goriški nadškof Carlo Roberto Maria Redaelli, upokojeni beograjski nadškof Stanislav Hočevar in več kot 50 duhovnikov. Zbrani romarji so se kljub dežju zbrali pri slovesni sveti maši v baziliki svetih Mohorja in Fortunata ter Marijinega vnebovzetja, ki je bila do zadnjega kotička napolnjena. Številni so morali sveto mašo spremljati tudi pred baziliko.

Vikar za Slovence v Gorici Karlo Bolčina je poudaril: »Bazilika je bila nazadnje tako polna 29. aprila 1992, ko je v njej maševal sveti Janez Pavel II. S tistim datumom ne pomnimo tako močnega števila vernikov.«

Romanje je bilo duhovni vrhunec in hkrati simbolna povezava s koreninami slovenske vere. »Naši predniki so ohranjali Oglej z vero in upanjem – danes smo tu, da ta plamen prenesemo naprej,« je še dodal Bolčina. Letos Oglej obeležuje sveto leto in se že pripravlja na veliko praznovanje leta 2031, ko bo obhajal tisočletnico sedanje bazilike.

Slovesno somaševanje je povezalo več slovenskih škofov, duhovnikov, diakonov ter številne romarje vseh starosti, tudi mlade iz Škofijske klasične gimnazije iz Šentvida. Med romanjem so se stkale vezi, poglobile misli in okrepila vera.

Nadškof Zore je v izjavi po srečanju za Radio Ognjišče izpostavil, da pravo romanje ni zgolj obisk svetega kraja, ampak potovanje srca, ki se nadaljuje v vsakdanjem življenju: »Običajno res mislimo, da se romanje konča, ko pridemo v svetišče, a v resnici se pravo romanje začne šele, ko se vrnemo domov in začnejo rasti sadovi tega srečanja. Romanje se konča takrat, ko naše življenje doživi tisto izpolnitev srečanja z Gospodom – tisto, kar oko ni videlo in srce ne doume.«

Romanje ni le dogodek, je izpoved vere!

Poudaril je, da ni pomembno le število udeležencev, temveč kaj vsak posameznik odnese s seboj: »Še bolj kot število romarjev sem vesel, ker srčno upam, da bodo ti ljudje duha tega romanja ponesli v svoje družine, delovna okolja in skupnosti. Na tak način oznanilo Božjega kraljestva dosega vedno nove ljudi.«

Navzočnost tolikšnega števila vernikov je bilo zanj znamenje žive Cerkve, ki hodi skupaj. »Romanje ni le dogodek, je izpoved vere. In čeprav nam je Bog 'naredil po svoje' in poslal dež, smo to vzeli kot dar. Romanje je bilo, hvala Bogu, lepo – in verjamem, da bo tudi rodovitno,« je še dodal z nasmehom.

Romanja se je udeležila pisana druščina vernikov 

Generalni tajnik Slovenske Karitas, Peter Tomažič, je romanje opisal kot: »Poglobitev vere in pogled na naše korenine, na začetke krščanstva.«

Tudi ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik je v doživetju prepoznal milost: »Današnje romanje je bil pravi milostni trenutek. Rastemo v hvaležnosti, ob tej častitljivi tradiciji pa želimo biti živo znamenje upanja, priče evangelija in blizu posebej vsem, ki so v težkem položaju.«

Za organizacijo romanja je bilo potrebno veliko sodelovanja in priprave. Vodja pastoralne službe Igor Dolinšek je poudaril: »Ni lepšega, kot da se vrnemo k izviru – tja, kjer so naši duhovni začetki – in tam znova poiščemo vero.«

Andrea Bellavite, direktor Fundacije Socoba, ki upravlja znamenito baziliko, pa je poudaril moč medsebojne povezanosti: »Tukaj v Ogleju vidimo, kako smo kljub različnim jezikom in kulturam ena sama družina.«

Romanje v Oglej je bilo mnogo več kot enodnevni izlet. Postalo je preroški glas upanja v času, ko se svet sooča z različnimi negotovostmi. V duhu vere in povezanosti so romarji pokazali, da so še vedno pripravljeni stopiti na pot – ne le geografsko, ampak tudi duhovno. In ta pot, kot je dejal nadškof Zore, se ne konča z vrnitvijo domov, ampak se šele tam zares začne.