Malo strategije, veliko politikanstva

Komentar tedna | 16.03.2025, 12:35 Dr. Laris Gaiser

Med odločevalci Evropske unije milo rečeno že dolgo vlada zmeda, ki lahko pripelje do novega svetovnega reda, v katerem bo Evropa še manj pomembna in vplivna. Ko smo se pred dobrim desetletjem nahajali sredi finančne krize, ki bi lahko pokopala projekt evropskega združevanja, smo nekateri poznavalci mednarodnih odnosov in makroekonomije, vsi izrazito proevropsko naravnani, predlagali izdajo skupnih obveznic.

Šlo je za priložnost, ki bi lahko končno utrdila medsebojno solidarnost in ustanovila mehanizme, ki bi omogočili večjo politično enotnost, stabilnost in skupno gospodarsko rast. Vendar pa so Nemci, zaprti v svojo samovšečno uspešnost, ki je v resnici vedno temeljila le na izvozu, torej na kupni moči drugih držav, zavrnili katerokoli razpravo na to temo.

Ko smo v prvem desetletju tega stoletja nekateri opozarjali, da je vpis zlatega fiskalnega pravila v ustavo samomorilno dejanje, ki temelji na zgodovinskih travmah Nemčije, vezanih na hiperinflacijo in na prepričanju o lastni nezmotljivosti, smo bili preslišani oziroma odprto cenzurirani s strani medijskega sistema.

Tudi takrat, ko je Nemčija Angele Merkel prvič po drugi svetovni vojni začela kazati jasnejše želje po večji mednarodni angažiranosti ter se je s Poljaki in Angleži vpletla v ukrajinske notranje težave ali ko je sprožila migracijski val, ki je skoraj pokopal Balkan in osrednjo Evropo, smo pisali, da so takšne poteze socialno nevzdržne in predstavljajo varnostno tveganje.

Ko smo zatem ob samem začetku pandemije Covid 19, upajoč tudi na odlično institucionalno pozicijo, ki jo je zasedal takrat Janez Lenarčič kot evropski komisar za krizno upravljanje, predlagali, da se kriza izkoristi za oblikovanje skupnega zdravstvenega sistema, ki bi za vedno utemeljil evropsko solidarnost in posledično postopek resnejšega združevanja, so države raje zaprle vse meje, nemška predsednica evropske komisije Ursula Von der Layen pa se je odločila za neposredne nakupe cepiv pri farmacevtskem podjetju, od katerega je imel velike koristi njen mož.

Ko smo trobili, da je prehod na zeleno energijo, tako kot ga je ideološko planirala Ursula von der Layen, napačna rešitev za skupno gospodarsko stabilnost, smo bili ignorirani. Centralno planirana zelena revolucija, ki bi morala vsiliti vsem gospodinjstvom na celini umetno kreirane potrošniške potrebe, da bi ponovno pospešile prodaje glavne nemške oziroma evropske industrijske panoge, je v resnici avtomobilsko industrijo spravila na kolena v manj kot štirih letih.

Ta ista oseba nam je leta 2022, in za to obstaja posnetek, govorila, da Rusi po celi državi iz hladilnikov in pomivalnih strojev odstranjujejo mikro čipe za potrebe propadajoče vojske, ki bo v kratkem usojena popolnemu porazu v Ukrajini. A danes – tri leta kasneje – nas prepričuje, da moramo nujno preoblikovati celotno gospodarstvo v vojaške namene, ker bomo v kratkem vsi pod ruskim napadom.

Da bi to lahko izpeljali, so zdaj pripravljeni izdati skupne evropske obveznice, izključiti vojaški sektor iz zlatega fiskalnega pravila in omogočiti uporabo različnih evropskih skladov. Uradno – tako želijo prikazati bruseljski strokovnjaki za strateško komuniciranje – za to, da bo Evropa imela skupni obrambni sistem in da bo vojaško primerljiva z ostalimi velesilami. Kot strokovnjak za mednarodne odnose, ki temeljijo na vojaški in gospodarski moči držav, lahko le pozitivno pozdravljam bliskovito zavedanje evropske javnosti po že dolgo potrebnem razmisleku o naši skupni varnosti in kruti realnosti geopolitičnih razmer.

Obsojam pa načine, s katerimi se bruseljski, neizvoljeni tehnokrati tako kot tudi naše državne vlade igrajo nad našimi glavami in z našo varnostjo. Nepričakovana nujnost o ponovnem oboroževanju je prišla na dan, ko smo se sami odločili, da je novi predsednik Trump nevaren, ker se brez Evropejcev dogovarja za premirje v Ukrajini in zahteva večjo angažiranost stare celine znotraj NATO zavezništva.

Kot Panevropejec sem med prvimi, ki bi si želel videti večjo evropsko solidarnost in resnejšo politično enotnost. Sem med prvimi, ki bi rad videl, da ima EU demokratično legitimnost. Smo pa še daleč od vsega tega.

Kot prvo, Trump od evropskih partnerjev ne zahteva nič več in nič manj, kar so zahtevali od nas Clinton, Bush, Obama in Biden. Kot drugo, nadaljuje – res na svoj poseben pogajalski način – tajne pogovore, ki jih je z Rusijo odprla že prejšnja administracija v sodelovanju (tudi) z evropskimi partnerji. Pogovori, ki so tekli že konec leta 2023 in s katerimi sem bil delno tudi sam neposredno seznanjen, bi morali do konca aprila 2025 pripeljati do premirja. Danes tvegamo, da bo težje doseči premirje in, kar je še najhuje, da destabiliziramo sam temelj naše varnosti, ki jo ne predstavlja EU ampak Nato.

Skupna Evropska obrambna politika oziroma vojska ni predvidena in še dolgo ne bo predvidena v pogodbah EU. Vojaške zadeve so še vedno pristojnost posameznih držav. V trenutku, ko naši voditelji glavnem zavezniku sporočajo, da mu ne zaupajo, da jim je politično antipatičen, da mu zamerijo, ker nas ne vabi za pogajalsko mizo – kar Francozi v »izrazitem evropske vzdušju« popravijo tako, da v Pariz za mizo pokličejo zgolj nekaj izbranih prestolnic in celo nekdanjo državo članico Združeno kraljestvo - ter da smo sami še naprej pripravljeni podpirati ukrajinskega predsednika Zelenskega, s tem izgubljamo verodostojnosti v Washingtonu in igramo igro Vladimirja Putina, ki pa komaj čaka, da izkoristi zahodno neenotnost in razdrobi Nato. Če bo potrebno preko Balkana.

Ukrajina in Rusija morata podpisati premirje, na podlagi katerega bosta obe izpadli zmagovalki. To je načeloma mogoče, a to žal ni tema današnjega komentarja. Govoriti predsedniku Ukrajine, ki se sedaj – razumljivo – bojuje bolj za lastno preživetje kot za usodo države, da bomo šli z njim »do konca« in da ima vso našo podporo, ruši temelj severnoatlantske regije in pripravlja pot k še večji destabilizaciji stare celine, za kar pa bomo očitno največ prispevali sami. Evropejci bi morali v dani zgodovinski fazi ojačiti tako imenovan evropski steber znotraj Nata.

S tem bi dosegli učinke in rezultate, ki ji sedaj izsiljujemo z ReArm programom. S tem ne bi vzpodbudili nezaupanja in zamere pri Američanih in Kanadčanih, Rusom in Kitajcem pa ne bi kazali znakov neenotnosti. Kot Panevropejec sem med prvimi, ki bi si želel videti večjo evropsko solidarnost in resnejšo politično enotnost. Sem med prvimi, ki bi rad videl, da ima EU demokratično legitimnost. Smo pa še daleč od vsega tega. EU je še vedno medvladna organizacija, v kateri skupni parlament služi le kot figov list željam Evropskega sveta.

Tekmovati v danem zgodovinskem trenutku s partnerjem, ki vsako leto vlaga v obrambo toliko, kolikor bi mi želeli (poudarjam, želeli) v petih letih in ki ima vojaški proračun skoraj večji od vseh ostalih tekmecev po svetu, je nesmiselno.

EU je še vedno medvladna organizacija, v kateri skupni parlament služi le kot figov list željam Evropskega sveta.

Graditi evropski steber znotraj edine zveze, ki nam nudi resno zaščito, je pametno in nas lahko brez nepotrebnih zamer lažje pripelje do evropske skupne obrambne politike, ki bo resnično mogočna le, ko se bodo drastično spremenile geopolitične razmere oziroma Nato ne bo več obstajal. V fazi, ko ZDA iščejo ponovno povezavo z Rusijo, zato da bi ustavile nekontrolirano rast kitajske moči in s tem vsem nam še naprej zagotovile gospodarsko in varnostno stabilnost, obsojam bruseljske in naše državne politike, politične kratkovidnosti in nepotrebnega kreiranja negativne entropije.

____________________________________
Komentarji izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Radia Ognjišče.