Rdeči nageljčki, vijolična barva in svetilka upanja

Komentar tedna | 07.03.2025, 14:35 s. Emanuela Žerdin

Jutri bo 8. marec, dan žena. Mediji so se že razpisali o ženah – o njihovih pravicah, o borbah, nasilju, neenakopravnosti, v glavnem o ženah. Na ulicah so že pripravljeni rdeči nageljčki, ki jih bodo emancipirane ženske ali njihovi prijatelji delili mimoidočim pripadnicam ženskega spola. Spet se bo govorilo o borbi žensk za pravico do splava, enakih plač in enakega spoštovanja tako žensk kot moških.

Pri ženski borbi pa danes zelo pogrešam, da bi žene na svoj dan povedale, kakšne enakopravnosti si ne želijo, ker jih uničuje, dela iz njih novodobne sužnje in jih spet podreja modnim trendom in ideologijam.

Pogrešam malo tistega čudovitega evangeljskega feminizma – ko Jezus s svojim učenjem, delom, čudeži in spoštovanjem ženam vrača in jih ozavešča, kaj so in kaj je njihovo pravo dostojanstvo.

Evangeljski feminizem ženam pokaže, da so vredne same v sebi takšne kot so in ni potrebno, da postanejo moški, da bi jih njihov Stvarnik ljubil. Prav tako je nerazumno boriti se za pravico do splava, saj jo imajo že vrsto let!

Stoletna modrost Cerkve je, da postni čas obeleži z vijolično barvo in nas spodbudi, da poskusimo videti globlje tudi praznik žena, da vidimo v ženah del božje nežnosti, solidarnosti in ljubeče navzočnosti.

Evangeljski feminizem poziva žene, naj se borijo za pravico do življenja – od spočetja do smrti, kajti prav to jim je vzeto. Vzeto jim je dostojanstvo darovalk in nositeljic življenja in vzeto jim je dostojanstvo materinstva – saj morajo matere delati enako dolgo kot moški, morajo biti aktivne, zaposlene, angažirane, povsod prisotne – od politike do zabave – da bi bile uspešne.
A poleg vsega tega, so še vedno edine matere in edine roditeljice, ki življenje dajejo na naraven način in ga ohranjajo, ščitijo in mu dajejo moč za rast.

Vstopamo pa tudi v postni čas, a v tem času v cerkvah, na oltarjih in mašnih oblačilih prevladuje značilna vijolična barva. Nekje sem prebrala, da ta barva pomeni prisotnost domišljije in duhovnosti, občutljivosti in sočutja. Stoletna modrost Cerkve je, da postni čas obeleži z vijolično barvo in nas spodbudi, da poskusimo videti globlje tudi praznik žena, da vidimo v ženah del božje nežnosti, solidarnosti in ljubeče navzočnosti.

Le kaj bi bolnišnice brez stotine žena zaposlenih ob bolnikih in umirajočih? Ali ne bi tudi vojne bile veliko prej končane, če bi se v postnem času spomnili, kako silno in neustavljivo je hrepenenje žena, ki ne streljajo in ubijajo, ampak čakajo – čakajo, da se vrnejo možje, očetje, sinovi, prijatelji, bratje? To hrepenenje je duhovna moč, ki oživi mrtve, vrača ranjene in prinaša drugačen pogled na vojne grozote.

Odeti v vijolično barvo duhovnosti smo v postnem času povabljeni, da svojo individualnost in zagledanost vase in svojo veličino, pobarvamo z resnično vrednostjo človeka.
»Človek – kako ponosno se to sliši«, je zapisal Gorki. Obenem pa gledamo z druge strani nemoč in bednost človeka, ki ga je zlo premagalo, ali so ga v obup vrgle številne nesreče, ki jih ne more premagati in zmagati ...

V svetem letu stalno poslušamo govore o upanju – da smo romarji upanja, da smo dolžni svetu dati upanje, ki je v nas. A poglejmo se in sami sebe vprašajmo – ali imam prižgano svetilko upanja? Kaj je tisto upanje, ki me kot kristjana drži iznad vode obupa in nemoči?

Kakšno upanje vendar podeliti ljudem sredi vse večje nevarnosti velikih in močnih, da si svet razdelijo po svoje, da z njim delajo po svoje, da s silo uničijo vsak poskus drugačnega sveta, kot je njihov? Upanje v svetu, ki ga vse bolj prekriva digitalna meglica in svet umetne inteligence, ki nas za zdaj še navdušuje, a nas lahko kmalu zasužnji, saj skoraj ne gledamo več drug drugemu v oči, ampak le v mobilne telefone...

V takšnem svetu pa vendar zmeraj znova zagorijo, se zaiskrijo, svetilke upanja!

In strmim nad njimi, svetilkami luči sredi teme - ko srečam mlade ljudi, animatorje oratorija, polne novih načrtov, iskalcev ljubezni; ali ko srečam starša, mlada in lepa, ki imata doma šest otrok (6 otrok!), a še uspeta voditi molitveno skupino; ali sestro redovnico, ki svojo težko bolezen premaguje s prepisovanjem evangelijev; ali duhovnika, ki kljub letom vzorno izpolnjuje svoje dolžnosti in nikoli ne zamudi maše.

Če pa klub vsemu, naše drobne svetilke upanja ugašajo, jih lahko ponovno prižgemo ob našem bolnem svetem očetu Frančišku. Zdi se mi, da je njegova bolniška postelja postavljena v središče sveta, saj se okrog tega izčrpanega in ostarelega božjega služabnika zgrinja ves svet.

Kako tudi ne, ko pa v njegovem srcu gori plamen - kaj plamen - kres upanja, ki ga nam, svojim bratom in sestram podarja kot svojo najdragocenejšo pridigo.

Če pa klub vsemu, naše drobne svetilke upanja ugašajo, jih lahko ponovno prižgemo ob našem bolnem svetem očetu Frančišku.

Skoraj nepomembno postaja vprašanje »kdaj bo umrl« , saj če za koga, zanj veljajo besede apostola Pavla: »Ne smrt, ne življenje, ne angeli, ne moči, ne sedanjost, ne prihodnost, ne oblasti višave ali globočine, ne katera koli druga stvar, nas ne more ločiti od božje ljubezni, ki je v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.«( Rim 8,39)

Zato ob rdečih nageljčkih sredi vijolične postne barve prižgimo svetilke upanja ob ognju, ki ne ugasne.