Nadškof Zore v Lurdu: Cilj romanja ni romarski kraj, ampak priti spet domov!

Duhovnost | 08.02.2025, 18:43 Alen Salihović

Tik pred godom Lurške Marije je 180 romarjev v organizaciji Radio Ognjišče in Turistične agencije Sonček z letalom krenilo na pot v Lurd. Že sam začetek romanja je bil poseben – redko se zgodi, da ob vzletu v letalu odmeva blagoslov nadškofa, z nami je namreč ljubljanski metropolit Stanislav Zore. Ta duhovna popotnica nam je dala vedeti, da nas na tej poti spremlja Marijina roka. Ob prihodu v Lurd so nas osupnili veličastni, z belo odejo prekriti Pireneji, ki so kot nebeška kulisa pričali o Božji veličini. Tudi v Lurdu nas je pričakal sneg – kakor da bi sama Marija položila bel plašč dobrodošlice na ta sveti kraj.

»Do Marije, čez križev pot in katehezo k sveti maši,« tako pa bi lahko poimenovali popoldanski del romanja. Posebej doživeta je bila tiha molitev pred votlino. Po njej pa križev pot, ki ga krasijo podobe v naravni velikosti, razmišljanja pa je vsem posedoval direktor Radia Ognjišče Franci Trstenjak.

Vsak je na to pot ponesel probleme in žalost, razočaranja in potrtost. Ponekod so pritekle solze, pa ne od dežja, ki je padal od začetka do konca križevega pota, nato pa so barvna okna v cerkvi naredila posebno igro svetlobe in nas združila pri katehezi in sveti maši.

Nadškof Zore: Padec je del življenja. Padec nam pomaga, da postajamo ponižni.

Nadškof metropolit Stanislav Zore je v svoji pridigi v Lurdu poudaril pomen romanja kot poti k poglobljenemu odnosu z Jezusom. Izpostavil je, da cilj romanja ni le obisk svetih krajev, kot je Lurd, ali vrnitev domov, temveč predvsem globlje življenje z Gospodom.

V pridigi je nadškof omenil misel predsednika Papeškega sveta za evangelizacijo, Rina Fisichella, ki pravi, da "cilj romanja ni romarski kraj, ampak priti spet domov". Nadškof je to misel nadgradil z razmišljanjem, da je pravi cilj romanja globlje zaživeti z Jezusom Kristusom, ne glede na to, ali smo v Lurdu, doma ali kje drugje.

"Ampak prepričan sem. Globoko prepričan. Da cilj romanja ni ne Lurd in ne vrnitev domov. Ampak da je cilj romanja globlje zaživeti z Gospodom Jezusom Kristusom. Pa naj bo to v Lurdu, potem doma ali pa nekje drugje," je dejal nadškof.

Poudaril je tudi pomen svetega leta, ki nas vabi na romanje kot "romarje upanja". Po njegovem mnenju to pomeni, da moramo začeti romanje, ki nas bo pripeljalo do poglobljenega srečanja z Jezusom in do življenja v njem. Pri tem je citiral apostola Pavla: "Živim, pa ne več jaz, ampak Kristus živi v meni."

Globoko sem prepričan, da je cilj romanja globlje zaživeti z Gospodom Jezusom Kristusom.

Nadškof Zore je izpostavil, da je v tem letu potrebno nastopiti zahtevnejše romanje – romanje sprave. Spomnil je na Jezusove besede: "Če prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe, pusti svoj dar tam pred oltarjem in pojdi, da se poprej spraviš s svojim bratom." To je po njegovem mnenju resnično zahtevno romanje, ki zahteva veliko truda in časa, da dosežemo pravo občestvenost in edinost med nami.

V nadaljevanju je nadškof spregovoril o križevem potu, kot delu našega življenja. Poudaril je, da padci, ki jih doživljamo, niso le neizogibni, ampak tudi pomembni za našo duhovno rast.

"Padec je del življenja. Padec nam pomaga, da postajamo ponižni. In da postajamo močni. Ponižni in močni. Brez padca postajamo ošabni, vzvišeni nad druge. Brez padca smo takšni kakor farizej v templju: 'Gospod, hvala ti, da nisem takšen kakor drugi ljudje'."

Drugi padec je težje razumljiv, saj se zgodi kljub bližini ljubezni in pomoči, kar nas uči, da je križ del našega življenja, ki ga moramo sprejeti. Tretji padec pa nas uči vztrajnosti in ljubezni do konca, saj nas Jezus uči, da odrešenje ni na pol poti, ampak na koncu, ko izkažemo ljubezen do konca.

"Jezus nas uči, da odrešenje ni pri deveti postaji. Evangelist Janez pravi, ko začenja pripoved o zadnji večerji, o umivanju nog: 'Ker je svoje, ki so bili na svetu, vzljubil, jim je hotel izkazati ljubezen do konca'. In ljubezen do konca se ne izkaže na pol poti. Ljubezen do konca se ne izkaže z begom. Ostati pri deveti postaji bi bil beg."

"Na križevem potu smo slišali: 'Srce, koliko poti mora prehoditi srce, da pride do te edinosti? Do te sprave. Do tega srečanja z Jezusom Kristusom v bratu ali sestri, s katerim potrebujem spravo.' To je resnično zahtevno romanje, za katerega nam Bog pomaga in sveta Mati Marija, da se bomo nanj podali."

Na koncu je nadškof Zore poudaril, da je cilj vseh naših romanj in izpolnitev vseh naših ran v srečanju z Gospodom Jezusom Kristusom. Zato nas je povabil, da na našem zemeljskem romanju vztrajamo in sledimo Jezusovemu zgledu ljubezni do konca.

"Odrešenje je na koncu, odrešenje je na vrhu. Odrešenje je v srečanju z Gospodom Jezusom Kristusom. Tam je cilj vseh naših romanj in tam je izpolnitev vseh naših ran," je sklenil nadškof Zore.

Bolčina: Ko sem videl njene roke, sem namesto, da bi hostijo položil na jezik, želel najprej poljubiti te dlani, preden bi ji dal Kristusovo telo

Škofov vikar za Slovence v Gorici in lurški kaplan, Karlo Bolčina, je v katehezi pred mašo poudaril pomen upanja in skupnosti v življenju vernika. Izpostavil je, da smo letos "svetoletni romarji", saj je leto 2025 sveto leto, ki ga je razglasil papež Frančišek. Poudaril je, da to ne pomeni, da smo že sveti, ampak da želimo postati bolj sveti v upanju na popolno svetost.

V nadaljevanju je razmišljal o pomenu romanja in upanja. Poudaril je, da vsak romar upa, saj gre na pot z določeno željo in pričakovanjem. "Kdor roma, upa, ker gre z določeno željo, z določeno izročitvijo, upanjem, z določeno predstavo proti prihodnosti," je povedal.

Bolčina je spomnil na apostola Pavla, ki je v pismu Rimljanom spodbujal k vztrajnosti v upanju, kljub težkim razmeram, v katerih so živeli prvi kristjani. "Pavel je pisal skupnosti, ki je že bila, ampak ta bogata skupnost je živela v letih težkega nasilja, mučenja. Kristjani so se skrivali po domovih. Ni bilo cerkva, ni bilo bazilik, ni bilo tega veličastja," je pojasnil.

Papež Frančišek po njegovih besedah danes poudarja tri dejavnike, zaradi katerih ne smemo obupati: mir oziroma nasprotje vojne, demografska kriza in pomanjkanje potrpežljivosti.

V katehezi je spomnil tudi na dogodke iz leta 1858, ko se je Bernardki v Lurdu prikazala Marija. Poudaril je, da je Bernardkino upanje rodilo nekaj velikega, kar danes povezuje romarje z vsega sveta. "To upanje, ki ga ima Bernardka v to gospo, ki je še ne pozna, to upanje... je rodilo to, da danes je v Lurdu, poleg ostalih 180 Slovencev, v tej baziliki," je dejal.

Kakšno je moje upanje? Je tako kakor nekoč, ali je upehalo? Ali se je morda celo zdrobilo?

Bolčina je opozoril na pomanjkanje potrpežljivosti v sodobnem svetu, ki vpliva tudi na duhovno življenje. "Ena izmed hib današnjega človeka je pomanjkanje potrpežljivosti. Vse bi radi takoj," je dejal in dodal, da to vpliva na upadanje udeležbe pri bogoslužju in prejemanju zakramentov.

Na koncu je povabil k razmisleku o lastnem upanju in odnosu do evharistije ter zakramenta sprave. "Kakšno je moje upanje? Je tako kakor nekoč, ali je upehalo? Ali se je morda celo zdrobilo?" je vprašal in spodbudil k poglobitvi vere ter potrpežljivosti v duhovnem življenju.

Ob tem se je dotaknil tudi vprašanja obhajila in odnosa do telesnosti v veri. Spomnil je na pomen spoštovanja do telesa in dela človekovih rok, tudi pri prejemanju obhajila.

Njene roke so bile razbrazdane od zemlje, ki jo je obdelovala, da bi iz nje zrasel kruh, ki smo ga mi jedli.

Povedal je anekdoto o starejši ženi, ki je prišla k obhajilu z umazanimi rokami. "Ko sem videl njene roke, sem namesto, da bi hostijo položil na jezik, želel najprej poljubiti te dlani, preden bi ji dal Kristusovo telo. Njene roke so bile razbrazdane od zemlje, ki jo je obdelovala, da bi iz nje zrasel kruh, ki smo ga mi jedli. In ta zemlja je božji dar."

Ob tem je spodbudil k premisleku: "Ali zunanja oblika spreminja mojo vero? Ali bolj verujem, če sprejemam Jezusa na jezik ali na roke? Nihče ne more soditi vere bližnjega, to ve le Bog. Pomembno je, da v preprostosti telesnih gest izražamo svoj odnos do Gospoda in da razumemo, da naše telo, ustvarjeno po Božji podobi, samo po sebi ni nevredno."