Ne žrtvujejo, ampak darujejo se

Komentarji | 04.02.2025, 14:28 Marjana Debevec

Na nedavnem srečanju s katoliškimi novinarji nas je nadškof Stanislav Zore spodbudil, naj iščemo dobro v svetu, ki ga je veliko več kot slabega; naj prinašamo dobre zgodbe, ki bodo ljudi navdihnile. Ko sem premišljevala, kaj bi pisala v tokratnem Našem pogledu, sem ob prazniku svečnice, ki je tudi dan posvečenega življenja, pomislila na mnoge skrite darovalce, ki dan za dnem, mnogi v tihoti in umaknjeni od medijskih žarometov, dvigujejo dušo našega sveta. Gre za posvečene Bogu, kot so redovniki, redovnice in laiki z obljubami.

Če ne bi mediji pisali o njih,kot recimo vsak dan na veliko pišejo o oblekah ali ločitvah slavnih ljudi, ali tragedijah, ki se dogajajo v svetu, zanje širša javnost sploh ne bi izvedela. Zato bom danes z veseljem pred vas prinesla utrinke zgodb nekaterih med njimi.

Močno me je nagovorilo, ko sem snemala pogovor z urugvajskim fokolarinom Carlosom Palmo. Pot za Bogom ga je vodila vse do Svete dežele, kjer ga je skupina palestinskih mladeničev hotela kamenjati.

Po spletu okoliščin se je rešil in enemu od njih celo pomagal, ko se je spotaknil in padel. Niso mogli razumeti razloga njegovega ravnanja. On pa je preprosto odgovoril, da jih ima rad.
Ob nasilju okrog njega, ko je bil tudi žrtev eksplozije bombe v smetnjaku, se je spraševal, kaj lahko stori za mir.

Sledila so leta življenja v skupnosti v Iraku, kjer je prav tako doživljal nasilje.

Kocka, ki spreminja svet

Nato pa je bil poslan v Egipt, kjer se je zaposlil na šoli. Dobil je navdih za kocko miru, ki ima na ploskvah napisane dnevne spodbude, kako živeti za mir. Učenci so jo z navdušenjem sprejeli in da skrajšam – kmalu jo je prevzela vsa šola in še druge šole.

Učitelji so začudeno opazovali, kako se otroci, ki zjutraj vržejo kocko in se trudijo živeti enega izmed gesel, spreminjajo: postajajo bolj pozorni drug na drugega, podelijo malico, dajo prostor, se skupaj igrajo.

Ta kocka je danes razširjena po vsem svetu: mečejo jo v mnogih šolah, pa tudi po domovih za ostarele, drugih ustanovah in celo po zaporih. Rodila pa se je v srcu ene posvečene osebe, ki se je popolnoma darovala Bogu.

Nogomet kar v dolgi redovni obleki

Drug primer ste lahko v soboto slišali na našem radiu. Gre za redovnico Gabrijelo Koncilija, šolsko sestro svetega Frančiška Kristusa Kralja. Večinoma je delovala v Trstu, tudi v Aleksandriji v Egiptu, zdaj je v Gorici.

Tudi ona je odprla svoje srce za mlade, ki jih je srečala. Najprej v Rimu, kamor je odšla v noviciat in na študij. V tistem času je z neko drugo redovnico obiskovala najbolj revne družine v rimskih predmestjih. Videla je, da lahko mladim prek nogometa približa Kristusa. Nogometaš namreč ni individualist, samo v sodelovanju pride do uspeha, spoznava tudi, da so porazi sestavni del športa in tudi življenja.

Po vrnitvi v Trst je poučevala verouk v šolah in otroke pripravljala na prejem zakramentov. Ko je skrbela za otroke, ki so k sestram prihajali v varstvo po šoli, je na bližnjem igrišču kar v črni dolgi redovni obleki z njimi brcala žogo. Pri njenih urah je bilo zelo živahno, pustila je, da otroci govorijo in jih prisluhnila – s srcem.

Vedno je sanjala o misijonih. Želja se ji je uresničila po upokojitvi leta 1995, ko je odšla še v skupnost v Aleksandrijo. Tam je naučila arabsko in se seznanila celo z aleksandrinkami. Pravi, da je za Bogu posvečene osebe nadvse pomembno, da iščejo stalno povezanost s Kristusom, da živijo in delajo kot jih on uči in se razdajajo za pomoči potrebne.

Kot bi mi kdo odrezal noge...

V zadnji Družini pa sem prebrala zgodbo Poljakinje s. Grazyne Mech, frančiškanke Marijine misijonarke, ki živi v Sloveniji. Koliko poguma v svoji človeški nemoči premorejo Bogu darovane osebe mi je potrdilo, ko je pripovedovala o svojem odhodu v Afriko. Leta 2000 je bila namreč poslana v Kongo, kjer je divjala vojna.

»Počutila sem se, kot da bi mi nekdo odrezal noge,« je zapisala. Bogu je celo rekla, naj ji raje vzame življenje, kot da gre tja. Pri maši pa je bila naprošena, da prebere Božjo besedo, ki je bila ravno tisti dan kot odgovor zanjo: »Pošiljam te v poganske daljne krajine … Ne boj se … Jaz bom s teboj.« Takoj je spremenila odločitev in rekla: »Dobila sem krila. Seveda grem!«.

Tam je doživela marsikaj, od strašnega nasilja, ki je divjalo okrog nje, do mrčesa, vročine in tropskih bolezni. Vse to, kot pa pravi, jo je naučilo hvaležnosti. Zdaj ji ni žal, da je doživela afriško stisko ljudi in doda: »Ko zaupaš, Bog ne zapusti nikogar.«

Žarijo, pa nimajo nič

Ne morem pa tudi mimo Marijinih sester, ki živijo v Ukrajini in se ob vsakem obisku Slovenije ustavijo tudi na našem radiu. Če bi videli njihove sijoče obraze! Koliko ljubezni premorejo te sestre, ki dan za dnem odgovarjajo na Božji klic in mu sledijo v ljudeh, ki jih najbolj potrebujejo.

Prav paradoksalno je videti naveličanost na obrazih mnogih, ki imajo vsega dovolj in si izmišljujejo vedno nove in nove načine, kako bi svoje življenje z nečim napolnili, in pa žar na obrazih teh sester, ki nimajo ničesar. Ne, one se ne žrtvujejo, ampak se prostovoljno darujejo. Zaradi Boga in iz neskončne ljubezni do Njega, svojo ljubezen delijo tudi drugim.

Koliko je tistih redovnikov in redovnic, ki vsak dan, v skritosti samostanov molijo za vse nas, pa tudi tistih, ki konkretno odgovarjajo na rane sodobnega človeka in mu poskušajo najti pot iz stisk in težav.

Hvala!

Hvala vam, drage redovnice, redovniki in vsi posvečeni, ki tiho darujete vaša življenja in tako rešujete naš svet, da vendarle še ne propade. Naj se tudi mi vključimo v ta vaš tok ljubezni, da bo mreža Božjega kraljestva vedno gostejša in bo luč tudi za sodobnega človeka.