Nadškof Zore: Nihče ne ve, na kateri stopnici stoji ...

Novice | 29.12.2024, 16:40 Marjana Debevec

V ljubljanski nadškofiji se je sveto leto začelo danes popoldne. Zaznamovano je bilo s slovesnim romanjem in sveto mašo v stolnici sv. Nikolaja. Ob 15.30 se jeobčestvo zbralo v cerkvi Marijinega oznanjenja pri frančiškanih. Po molitvi in blagoslovu je sledilo romanje v stolnico, kjer je sv. mašo daroval nadškof Stanislav Zore, udeležili pa so se je številni duhovniki, redovniki, redovnice in verniki. Ob tej priložnosti je bilo že mogoče prejeti svetoletni odpustek.

Nadškof Stanislav Zore se je v nagovoru osredotočil na pogled na križ, ki bo letos svetoletni križ. Pred njim bomo vedno znova počastili Božjo ljubezen, se zanjo zahvalili in se pred njim pokesali svojih grehov, je poudaril. Dodal je, da smo vsi na stopnicah do vrha, ne vemo pa, na kateri stopnici smo. Na vrhu teh stopnic nas po besedah nadškofa Zoreta čaka On, ki je razpel roke, da bi mogel objeti vse ljudi, in za te iste ljudi je Očeta prosil: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!«. To sveto leto je namenjeno tudi temu, da je naš pogled usmerjen v cilj, ne glede na to, na kateri točki vzpona smo, je še dejal. Povabil nas je, naj imamo v tem letu pogled upanja, ki ni raztresen, ampak razmišljujoč.

OBJAVLJAMO CELOTEN NAGOVOR NADŠKOFA STANISLAVA ZORETA

Dragi bratje in sestre.

Opravili smo svoje prvo romanje v rednem svetem letu 2025, ki ga bomo po želji papeža Frančiška doživljali kot »romarji upanja«. Izpolnili smo papeževo naročilo, »naj v nedeljo, 29. decembra 2024, v vseh stolnicah in konkatedralah krajevni škofje obhajajo sveto evharistijo kot slovesen začetek svetega leta po obredniku, ki bo pripravljen za to priložnost.«

Začeli smo v cerkvi Marijinega oznanjenja, ki nas spominja na Božjo zvestobo obljubam in na njegovo zaupanje v človeka in njegovo sodelovanje pri delu odrešenja, saj je Marijo povabil, naj postane sveta posoda, ki bo prinesla njegovega edinorojenega Sina na svet.

To prvo romanje pa nas je privedlo v kapelo sv. križa v naši stolnici, pred gotski križ, kjer ostrmimo ob pogledu na »les križa, na katerem je zveličanje sveta viselo.« Ta Križani bo v naši stolnici svetoletni križ. Pred njim bomo vedno znova počastili Božjo ljubezen, se zanjo zahvalili in se pred njim pokesali svojih grehov.

Ne morem, da se v tem trenutku našega prvega svetoletnega romanja ne bi spomnil človeka, ki je oblikoval kapelo, v njej stopnice, ki vodijo do Križanega, in Križanega samega. To je bilo eno zadnjih del mojstra Plečnika. Na njegovem pogrebu januarja 1957, umrl je 7. januarja, je škof Vovk, njegov dober prijatelj, povedal tole: »Ko sem velikega pokojnika zadnjikrat z voščili za praznike, 21. decembra 1956, obiskal in mu povedal, da nove stopnice za kapelo sv. Križa v stolnici kamnosek že pripravlja, je pomembno dejal: 'Da, na stopnicah smo že. A odrešenje je na vrhu stopnic, za vsakega in za vse!'«

Da, bratje in sestre, na stopnicah smo. Vsi smo že na stopnicah. Te stopnice, kakor nam govori kapela sv. Križa, vodijo kvišku. Na vrhu teh stopnic nas ne čaka brezno niča, v katerega bi omahnili, pogreznjeni v večni nesmisel in smrt. Na vrhu teh stopnic nas ne čaka osebno razblinjenje v vesoljnem duhu. Na vrhu teh stopnic nas tudi ne čaka žugajoči prst večnega Sodnika, ki nas bo z uradniško natančnostjo soočil z našimi grehi. Ne, na vrhu teh stopnic nas čaka On, ki je razpel roke, da bi mogel objeti vse ljudi, in za te iste ljudi je Očeta prosil: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« Ne samo za tiste, ki so takrat stali pod križem, ampak za vse človeštvo, do zadnjega potomca Adama in Eve je Jezus Očeta prosil odpuščanja. Tudi za vsakega izmed nas, ki se bomo v tem svetem letu ozrli na Križanega in zahrepeneli po odrešenju.

Pretresljivo pa je, da nihče ne ve, na kateri stopnici stoji. Lahko se zgodi, da nekdo misli, da se je komaj začel vzpenjati, pa mu stopalo sega že v prostor za zadnjo stopnico, nekdo drug pa, ki čuti, da so se njegove stopnice iztekle, ima vzpenjanje še vedno pred seboj. To sveto leto je namenjeno tudi temu, da je naš pogled usmerjen v cilj, ne glede na to, na kateri točki vzpona smo.

Pogled, usmerjen v cilj. Milanski nadškof Delpini je za božič opozoril, da po svetu ne smemo hoditi s površnim pogledom. To je radoveden pogled: gleda povsod in z veseljem preleti okna izložb. V katero smer gre radoveden pogled? Nikamor, ker gre povsod, vse želi videti in vse fotografirati, vendar ni nikjer doma.

Po svetu ne smemo hoditi z lakomnim pogledom. Ta pogled gleda na stvari, na ljudi in na njihove vloge, ki jih želi imeti, si jih prisvojiti. Hoče biti gospodar, vendar postane suženj svoje nerazumne in nevarne požrešnosti.

Naš pogled je lahko tudi nezaupljiv, prestrašen; povsod vidimo sovražnike in nevarnosti, grožnje in pasti. Ta pogled se zapre med štiri stene tako duše kot hiše. Varnost doživlja v osamljenosti.

Edini pravi pogled, ki mora navdihovati romarja upanja, je razmišljajoči pogled. Ta pogled nas prepriča, da se podamo na pot, da sledimo povabilu. Verjamemo besedi in hrepenimo po izpolnitvi obljube. Na ta način postanemo romarji upanja.

Pri tem je pomembno, da hodimo v zavesti romanja: romarji upanja, ne raztreseni turisti; romarji in ne lakomni osvajalci; romarji in ne prestrašeni malodušneži. Smo romarji upanja, ker smo videli Sinovo slavo in ker smo slišali povabilo, naj postanemo otroci v Sinu.

Ko papež spregovori o tem, kam naj usmerimo svoj pogled upanja, najprej spregovori o miru. Ko doživljamo, kako krhek je mir v naših srcih, v družinah, med sosedi, pa tudi znotraj naše narodne skupnosti in v svetovnih razmerah, se začnemo zavedati, da smo za mir dolžni neprestano skrbeti in ga varovati. Tisti, ki delajo za mir, se bodo imenovali Božji otroci.

»Gledati v prihodnost z upanjem je enako kot gledati na življenje polni navdušenja, ki ga je treba posredovati.« V berilu smo slišali, kakšna radost in hvaležnost je prevevala Samuelovo mamo Ano, ko je po dolgih prošnjah in molitvah doživela uslišanje in povila sina Samuela. »Odprtost za življenje prek odgovornega materinstva in očetovstva je načrt, ki ga je Stvarnik zapisal v srca in telesa moških in žensk, poslanstvo, ki ga Gospod zaupa zakoncem in njihovi ljubezni,« pravi papež Frančišek.

»Znamenja upanja potrebujejo tudi tisti, ki ga sami v sebi predstavljajo: mladi. Žal pogosto doživljajo, da se njihove sanje porušijo. Ne smemo jih razočarati: prihodnost temelji na njihovem navdušenju. Lepo jih je videti, kako sprostijo energije, na primer, ko si zavihajo rokave in se prostovoljno lotijo reševanja katastrofalnih razmer ali socialnih stisk. Žalostno pa je videti mlade brez upanja.«

»Znamenj upanja si zaslužijo ostareli, ki pogosto doživljajo osamljenost in občutek, da so zapuščeni. Naj jih podpira hvaležnost otrok in ljubezen vnukov, ki v njih najdejo svoje korenine, razumevanje in spodbudo.«

S posebno gorečim klicem nas papež opozarja, naj odpremo poti upanja tudi za uboge. Vsi lahko doživljamo resničnost Jezusovih besed: »Uboge boste imeli vedno med seboj.« Ne pomeni, da jih bomo vedno tudi videli. Lahko hodimo mimo njih, lahko stopamo čeznje, kakor je bogataš stopal čez ubogega Lazarja in jih ne opazimo. Premišljujoč pogled ničesar ne spregleda.

Ko Mojzes v tretji knjigi govori o svetem letu, pravi: »Posvetite petdeseto leto in razglasite po deželi osvoboditev vsem njenim prebivalcem! To naj vam bo jubilej in vsakdo naj se vrne k svoji lastnini, vsak k svoji rodbini.« Kot sem napisal v pastirskem pismu, ponavljam. Sveto leto se ne sme spremeniti v pobožna dejanja in svetoletna romanja. Naš premišljujoči pogled nas mora usmeriti na prave poti; na poti, ki vodijo k ponovni vzpostavitvi tistih odnosov, ki smo jih zaradi najrazličnejših vzrokov pretrgali: morda zaradi površnega pogleda, verjetno tudi zaradi pohlepnega pogleda, ki si je želel prilaščati stvari in ljudi; pa tudi zaradi sumničavega pogleda, ki je povsod videl sovražnike in izkoriščevalce. Naj sveto leto v dobri spovedi, pa tudi po svetoletnih odpustkih, očisti naš pogled, da bomo sposobni videti, katera pota moramo prehoditi, da bomo spet postali bratje in sestre med sabo, da bomo spet stkali natrgane vezi znotraj družin, med možem in ženo, med otroki in starši; da bomo spet zasuli jarke in znižali obrambne nasipe zoper svoje sosede in sodelavce.

Naj sveto leto pomeni tudi iskanje poti, ki naj znotraj našega naroda omili sovražne drže, ki jih slišimo od nekaterih; naj omehča misli, da bodo v sovražnikih sposobne videti sočloveka; nekoga, ki drugače misli. Kako zelo potrebujemo ta pogum, da bomo priznali, da ima tudi drugi pravico, da po osemdesetih letih pride do svoje lastnine in svoje rodbine, čeprav ta kliče samo še po dostojnem grobu in pravičnem imenu.

Mati Marija, ki si zlasti v dnevih od velikega petka do velikonočnega jutra živela v upanju, pomagaj tudi nam hoditi po tem romarski poti upanja, da bomo hodili »v zaupnem pričakovanju drugega prihoda našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki mu gre hvala in slava zdaj in v prihodnjih vekih.« Amen.