Škof Jamnik je obiskal Ljubhospic | (foto: s. Emanuela Žerdin)
Sveti večer v Ljubhospicu in v domu za ostarele
Novice Marjana Debevec Katoliška cerkev
Na sveti večer je škof Jamnik maševal v domu starejših v Štepanji vasi. Ob 20. uri pa je bila polnočnica v hospicu v Ljubljani, kjer ekipa zaposlenih in prostovoljcev oblikuje lepo praznovanje za vse, ki se ob rojstvu Jezusa Kristusa pripravljajo za novo rojstvo za nebesa.
Škof Jamnik je pri obeh sveti mašah poudaril misel svete matere Terezije, ki je o Božiču takole zapisala: »Božič je vsakokrat, ko se nasmehneš bratu in mu podaš roko; vsakokrat, ko ostaneš tiho, da bi poslušal drugega... Božič je vsakokrat, ko Gospodu dovoliš, da po tebi ljubi druge ljudi!«
Kristus je bil vse življenje brez doma
Marija porodi v zakotnem hlevu in položi otroka v živalske jasli. Lukovo poročilo je zelo trpko! Marija je povila dete in ga položila v jasli. Čeprav smo mi to resničnost olepšali z človeško domišljijo: jaslice, osliček, romantičen večer ...
Kristus je bil vse življenje brez doma; okrog njega se je vedno širila tudi tema nasprotovanja, velikaši in vase zagledani pomembneži tistega časa, so se Jezusa želeli znebiti, preveč jim je s svojo milino in dobroto spraševal vest.
Božič je torej obdan tudi z meglo nesporazumov, temo nesprejemanja in trpljenja, saj mora sveta družina bežati v Egipt, trpijo nedolžni betlehemski otroci. Prav je, da to spoznamo, ne zato, da bo naše božično voščilo zagrenjeno, marveč nasprotno: božič je znanilec radosti; trpljenje, ki ga zaznamuje, naj stori, da bi bili naši božični dnevi manj površni.
V nas naj bi poglobili vero v Boga, ki se nam razodeva v popolni bližini – Boga z nami – v naši osami, v naših iskanjih, dvomih, notranjih bojih in radostnem miru ter svobodi, ki jo prinaša Svetloba Novorojenega.
Marija - žena upanja
Ob začetku svetega leta, ko smo povabljeni, da bi bili romarji upanja, pa je Jamnik navedel modernega pesnika teologalnih kreposti Charlesa Péguya, ki je napisal, da so vera, upanje in ljubezen tri sestre, dve veliki in majcena. Hodijo po cesti in se držijo za roke: veliki dve, vera in ljubezen, na straneh, deklica upanje pa na sredi.
Ko jih vidijo, vsi mislijo, da gre za dve veliki, ki majceno vlečeta v sredini. Motijo se! Ona vleče vse. Kajti če zmanjka upanja, se vse ustavi. Če hočemo tej deklici dati pravo ime, ne moremo drugače, pravi papeški pridigar Cantalamessa, kot da jo imenujemo Marija.
Ona, ki je tu doli, pravi drugi veliki pesnik teologalnih kreposti Dante Alighieri, je »med smrtniki« »studenec upanja neusahljivi«. Marijo rad kličemo kot »Zvezdo upanja« Na poteh našega življenja, ki so pogosto tudi temna, je Marija luč upanja, ki nas razsvetljuje in nam kaže smer na naši poti, je še zaželel škof Anton Jamnik.
