Narodni ponos v globalizirani Sloveniji

Komentar tedna | 27.12.2024, 14:34 prof. Helena Kregar

V minulem tednu smo praznovali dva čudovita praznika. Božič, ki nas obda z upanjem in ljubeznijo, ter Dan samostojnosti in neodvisnosti, ki nas sooča z realnostjo naše države. Po vseh proslavah in vrsti zvenečih nagovorov se mi poraja vprašanje, kako je z narodnim ponosom v Sloveniji.

O narodnem ponosu v globaliziranem svetu smo govorili na letošnji, že šesti mednarodni konferenci Vzgoja za ljubezen do domovine in države, ki smo jo v DKPS organizirali na dan Rudolfa Maistra v Cerknici. V teh prazničnih dneh pa je dobro pogledati, kako narodni ponos izražamo Slovenci? Kako se soočamo s ponosom drugih, v Slovenij živečih narodov? Kako se na ta vprašanja odziva slovenska šola? Je tudi na tem področju šola odraz družbe?

Narodni ponos je čustvena vez človeka z identiteto naroda. Prispevki na konferenci so tudi letos pokazali bogato paleto ustvarjalnosti slovenskih učiteljev na področju domoljubja. Vrsta prispevkov je govorila o zvestobi slovenstvu in narodnemu izročilu med izseljenci in zdomci. Kar nekaj tujih predavateljev je predstavilo svoja prizadevanja za ohranjanje narodnega ponosa v njihovih državah.

A slika, ki jo pokaže naša konferenca, žal že vrsto let ni edina podoba slovenske šole. Spominjam se, kako smo že pred leti na naši gimnaziji pripravljali prireditev za praznik samostojnosti. Mladeniča, ki sta vodila prireditev, naj bi povedala nekaj besed o možeh, živih in dejavnih politikih, ki so s svojim pogumom omogočili slovensko osamosvojitev. »Tega ne bom bral« se je odločno uprl eden od voditeljev. »Si predstavljate, kaj si bodo sošolci mislili o meni? Da se bodo vsi norčevali iz mene – ne, tega ne bom bral!« je bil odločen mladi mož. Ko smo na pobudo nekaterih kolegov ostranili imena, je bil tekst sprejemljiv. Še danes imam grenak spomin na praznino pedagoškega miru in na osebni poraz, ker teh imen ni bilo slišati.

Med mladimi je narodni ponos ena od tabu tem. Bojim se, da je enako tudi med nekaterimi slovenskimi učitelji. Je tema, o kateri raje ne razpravljamo, da se ne bi sprli. Kot da je to, da si ponosen na svoj narod, stvar politične opredelitve! Na konferenci je naš bivši predsednik Borut Pahor zaskrbljeno razmišljal o prihodnosti slovenskega naroda. Če se v prihodnosti kaj zalomi, bomo morali skrbeti zase sami – nihče drug ne bo. A kako? Na to vprašanje imamo veliko odgovorov. A o njih molčimo, zato, da se ne bi sprli. A glasni jezik teh odgovorov je vsakodnevni utrip Slovenije z množico kulturnih dogodkov in prireditev. Nekje je bil objavljen podatek, da je Slovenija v samem vrhu evropskih držav po številu kulturnih dogodkov na prebivalca. Narodni ponos izražamo skozi delovanje, tako, kot je v naši naravi: ne glasno, ne pod reflektorji medijev, ki se nanje največkrat sploh ne ozrejo! In ne zato, da bi nas opazil ves svet. Kar tako, iz življenjske radosti: iz veselja do kulture in do dobre družbe. To je »po naše, po slovensko«.

Pa vendar menim, da to pač ni dovolj. Slovenska družba se namreč spreminja. Ne le zaradi globalizacije. Šola, ki je ogledalo družbe, nam o teh spremembah največ pove. V razredih je vedno več otrok drugih narodnosti. V dobro urejenem šolskem sistemu to ni težava – pa še tam včasih je. Če bi snovalce šolske zakonodaje, šolskega reda in učnih načrtov gnal narodni ponos, bi te globalne spremembe preprosto imenovali »izzivi sodobne šole«. Za ukrepanje ob teh izzivih bi bila načrtovana strategija, jasno bi bile določene pristojnosti učitelja ter naloge in odgovornost učencev in njihovih staršev. Ker pa je v naši družbi veliko stvari postavljenih na glavo, tudi v šoli ni drugače. Svoj ponos lahko izražajo otroci, žal tudi njihovi starši, na povsem neustrezne načine. Ukrepanje in odzivi, predvsem pa poučevanje, je prepuščeno učitelju. Prepuščeno je njegovi ustvarjalnosti in iznajdljivosti, včasih tudi prilagodljivosti in nuji preživetja v razredu. Izražanje narodnega ponosa v novi domovini samo po sebi ni sporno. Slovenci v Argentini so ga ohranili v nežlahtnejši obliki. Še danes z ganjenostjo poslušamo zgodbe o ljubezni do domovine, ki jim je pomagala ohraniti

slovenstvo na tujih tleh skoraj 80 let. Tudi drugim narodom ga v Sloveniji ne odrekamo, razen če se izraža z divjanjem in nasiljem, kar žal tudi že doživljamo.

Kako bomo torej skrbeli za svoj narod in kako si bomo upali izražati svoj narodni ponos? Bo zadoščala mala čreda pogumnih staršev, ki se ne boji silnic globalizacije in bo svoje otroke vzgajala v ponosne Slovence v skladu z etiko narave in temeljnim človeškim dostojanstvom? Bo zadoščala mala čreda zavednih, kremenitih učiteljev, ki v svoji stroki poznajo slavne umetnike, literate, znanstvenike, morda tudi nobelovce, da bodo otroci ponosni nanje in na to, da so Slovenci? Tako, da jim bodo ta slovenski ponos zavidali sošolci, ki bodo s ponosom predstavili svoje rojake? Bo morda le zadoščala tudi peščica slovenskih zdravnikov, podjetnikov, poštenih sodnikov in novinarjev, ne nazadnje tudi kmetov, delavcev in upokojencev?

Želim si, da bi to zadoščalo. A bojim se, da so sile globalizacije izredno močne. Ko z njimi potegnejo še sile, ki trenutno vodijo državo, ta res postaja lahek roparski plen mnogih prišlekov. Zato bodo morale biti te peščice res močne in neustrašne. Po praznikih je v nas veliko vere in zaupanja. Naj nam pomagata, da bi korajžno in samozavestno izražali narodi ponos ne le v globaliziranem svetu pač pa predvsem v naši globalizirani domovini Sloveniji.