Čakamo ali pričakujemo? Kaj ali koga?

Komentarji | 10.12.2024, 15:48 Blaž Lesnik

Sredi adventa smo. Poseben čas je to, nekaterim najljubši v letu, drugi si želijo, da bi bilo vsega cirkusa z lučkami, obdarovanji in druženji čim prej konec. Obojim je skupni imenovalec čakanje. Čakanje pa ni bilo nikoli nekaj, kar bi ljudje radi in z veseljem sprejeli. Kdo pa rad čaka v zastojih na obvoznici, pred vrati ordinacije (da natrpanih hodnikov urgence sploh ne omenjam)? Večkrat na dan bolj ali manj zavedno podrsamo, čakajoč na naslednjo udarno novico, ki bo priletela na zaslon našega ekrana: Ali bo Trump s Pekingom sklenil veliko kupčijo? Nas bo umetna inteligenca ugonobila? Bo leto 2025 Ukrajini prineslo uspeh ali zlom? Kako uspešno se bomo pripravili na novo pandemijo? Kdaj bo izbruhnila tretja svetovna vojna?

Ujetost v občutke negotovosti v svetu, kjer želimo odgovore, rezultate, izpolnjene želje, vse.. takoj!, nas utruja, spravlja v nemir ali celo jezo. Ne le odraslih, v razvitem svetu ni bilo nikoli v zgodovini toliko psihičnih stisk, težav in motenj med otroki in mladino kot dandanes.

Jutri je mednarodni dan gora, meni tako ljubega dela narave, kamor se po mir (in seveda nove objave na instagramu) iz leta v leto odpravlja vse več Slovenk in Slovencev. Obdobje med pandemijo je poskrbelo za nesluten pospešek domačih obiskovalcev »nekoristnega sveta«, ki jih tudi zima in snežne pasti visokogorske narave ne ustavijo. Ob vsakoletni terenski novinarski konferenci naše osrednje planinske organizacije smo predstavniki sedme sile stali pred na snežni podlagi razgrnjeno plahto, na kateri so bili v več vrstah zloženi kosi obvezne zimske opreme. Kamere in mikrofoni so zavzeto beležili pravila uporabe plazovne sonde, žolne, cepina... Že čez nekaj ur smo lahko atraktivne posnetke gledali na ekranih. Spremljale so jih besede: »Ko imamo na nogah dereze, pohodnih palic ne uporabljamo, na zimski turi je obvezen lavinski trojček...« Podobe preglasijo besede, zato opombe alpinističnega inštruktorja izzvenijo bolj v prazno, tako pod črto, z majhnim fontom, kjer zlahka preskočimo, da se je uporabe vse omenjene opreme potrebno naučiti, kar pa ... zahteva čas. Ustavljanje s cepinom ob padcu je manever, ki ga obvladajo izkušeni alpinisti. Hoja v gore pozimi terja postopnost, izkušnje se nabirajo skozi leta in desetletja. Mi pa imamo ravno toliko časa, da v petkovem popoldanskem zastoju še ujamemo trgovino s »tistim« kosom opreme, ki nam manjka za jutrišnjo turo.

Tudi doživljanje narave se je skrčilo na zelo skopo odmerjene časovne enote. Nekoč so rekli, da narava pozimi počiva. Kako, na kakšen način počiva? Tega človek v današnjem hitenju ne zazna več. Narava ima svoj ritem, odvija se mimo našega antropocentričnega dojemanja, le redkim se zato danes posreči pokukati skozi okence v zaodrje njenih skrivnosti.
Podobno je pri vzgoji, kjer se sadovi pokažejo šele čez čas. Mi bi bili radi za svoj trud poplačani zdaj in takoj – že pri malčku v plenicah, kar je v resnici dosti lažje kot v dobi muhastega najstništva, ki pogosto res ni nagrajujoče, ampak ravno nasprotno. Še ne? Ah, to čakanje...!

Jubilejno sveto leto je pred nami, zato misel odplava tudi v eshatološke dimenzije. Kolikokrat je človeštvo doslej že čakalo na konec sveta? Zagotovo tudi ob vseh »okroglih« letih, ki se jih je po Kristusovem rojstvu nabralo že precej. Podobe samooklicanih prerokov izpred 25 let so najbrž ostale mnogim v spominu. Pa je bilo pred vstopom v tretje tisočletje tudi leto 1000 in 1500 in bile so pandemije, dve svetovni vojni in še marsikaj. Ves čas vmes pa so rodovi premišljevali, ali je prav zdaj tisti čas, ki ga opisujejo Jezusove besede iz prve adventne nedelje: »Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah. Na zemlji bo stiska med narodi v zmedi zaradi bučanja morja in valov. Ljudje bodo ginili od strahu in pričakovanja tega, kar bo prišlo nad ves svet, kajti nebeške sile se bodo majale.«

Smo morda danes blizu temu času, je tik pred nami ali pa bo konec časov napočil šele čez sto, tisoč ali več tisoč let? Odgovor je tako preprost kot nekoč, le veliko težje ga je v dobi umetne inteligence sprejeti: ne vemo. Nihče ne ve. In ko je nekaj težko sprejeti, človek teži k poenostavitvi. »Poenostavljanje pa hoče pohabiti resničnost, rodi sterilne in enoznačne misli, ustvarja polarizacije in fragmentacije« je povedal papež Frančišek, ko je nedavno govoril o tem, da je treba premisliti mišljenje. Ob tem je še opozoril, da je prav posploševanje tipično za ideologije. Te namreč »vse posplošijo na eno samo idejo, ki jo nato obsesivno in instrumentalno ponavljajo. Realnost je dejansko kompleksna, izzivi so raznovrstni, zgodovina je polna lepote in istočasno ranjena z zlom.«

Uh, kako je težko čakati. Zato bom vse, ki komaj čakate, da zaključim z modrovanjem, vsak hip uslišal. Samo še sklepno vprašanje: Kaj nam torej preostane v adventu, kot da nemočno čakamo? Čakamo kaj? Da se staro poslovi in pride novo? Da nazdravimo s silvestrskim poljubom v toplini okrašenih domov? Ne, vem...
Meni se zdi veliko primernejša beseda za adventno vzdušje pričakovanje. Pričakovanje je namreč dejavno, napolnjeno z upanjem in zaupanjem, da tisto, kar prihaja, prinaša nekaj lepega. Pomaga nam, da se ne osredotočamo na praznino, ampak na obljubo, ki jo ta praznina nosi. Mar ni zanimivo, da so največje stvari v življenju tiste, na katere ne moremo vplivati s svojo močjo? Tako je z rojstvom, tako je z ljubeznijo, tako je tudi z odrešenjem. Zato se mi zdi ključno vprašanje: Koga pričakujem in ali sem Nanj pripravljen z vzravnano in dvignjeno glavo?