Bogdan Dobnik: Kaj lahko storim, da smisla ne izgubim?

Via positiva | 07.11.2024, 18:00 Nataša Ličen

Duševnih motenj ne poznamo dobro. V javnosti in na delovnih mestih je o tovrstnih težavah treba govoriti jasneje in transparentno. Drži, da se govori več, kot se je, in vse bolj odkrito. Dokaz so tudi tisti ljudje, v javnosti bolj izpostavljeni, ki upajo vse pogosteje o tem spregovoriti. Še vedno pa ostaja veliko priložnosti za boljšo osveščenost v družbi o težavah z duševnim zdravjem, s katerimi se sooči skoraj vsak četrti med nami. Nihče ni imun, zboli lahko vsak za katero od oblik duševnih motenj.

Duševne stiske so na vrhu seznama bolezni v sodobni družbi. V oddaji Via positiva smo se o duševnem zdravju pogovarjali z mag. Bogdanom Dobnikom, direktorjem Nacionalnega združenja za kakovost življenja Ozara Slovenija.

Živimo v svetu, ki zahteva visoko produktivnega človeka. Človeka, ki želi biti uspešen in delati kariero. Depresija najpogosteje prizadene aktivno populacijo.

Za nastanek duševnih težav ne poznamo pravega krivca

»Gre za sklop bioloških, psiholoških in socialnih dejavnikov, torej zunanjih vplivov. Težko je reči, kdo je za kaj odgovoren in kriv. Je pa res, da se ljudje z duševnimi motnjami velikokrat sami stigmatizirajo. To ima lahko hujše posledice kot predsodki družbe. Ljudje, ko zbolijo in dobijo takšno diagnozo, se sami umaknejo – morda se čutijo nesprejeti, postavijo si omejitve in to je težava, ker se počutijo, da ne zmorejo doseči ciljev, ki jih družba od njih pričakuje. Po drugi strani se soočajo z nerazumevanjem okolice, veliko je zgodb o izgubi znancev, prijateljev, partnerjev zaradi bolezni, žal. Prav je, da jim zato omogočimo čim bolj razumevajoče, fleksibilno in podporno okolje.«

Ko naletimo na osebo brez prave volje in energije, to pogosto enačimo z lenobo, nezanimanjem, brezvoljnostjo, da se ne potrudijo dovolj in podobno. Resnica pa je ravno obratna, dostikrat v tistem trenutku te osebe nimajo volje niti do življenja.

Izgorelost v primerjavi z depresijo

»Pri duševnih težavah nimamo aparatur, s katerimi bi lahko izmerili nivo ali vrednosti in bi to primerjali, kar je hendikep. Zato je toliko bolj pomembno, da smo empatični, da prisluhnemo in se ne skrivamo pred nekom, ki je depresiven ali nesrečen. Ob svetovnem dnevu duševnega zdravja smo se pogovarjali tudi o razlikah med izgorelostjo in depresijo. Zanimivo je, kako je izgorelost v družbi sprejemljivejša. Zakaj?, ker je izgorelost posledica nekoga, nečesa, ki se je morda preveč gnal v službi, ki je bil ambiciozen, ... to pa je vse kar pritiče tej dobi, v kateri živimo. Pri depresiji pa so simptomi, kot so žalost in brezup, negotovost, strahovi, pomanjkanje motivacije, zanemarjanje telesa, omamljanje, ... težje sprejemljivi, zato je odnos med človekom z duševnimi težavami in družbo težji.«

Problem vrtečih vrat

»Poseben problem so depresije pri starostnikih in mladostnikih. Pri starejših se kaže kot upad določenih življenjskih funkcij, pogosto osamljenosti. Vse več se govori tudi o depresiji med mladostniki, takšna izkušnja jih gotovo zaznamuje, toliko bolj, če ni prepoznana in zdravljena. Mnogo ljudi gre - po naših izkušnjah iz praktičnega dela, relativno dobro skozi to izkušnjo, se nekaj nauči, tudi o sebi, prepoznajo simptome in si znajo pomagati ali poiskati pomoč.«

K sreči otroci vedo vse več tudi o težavah duševnega zdravja, kar je pohvalno. Vedo, da pomoč obstaja in jo lahko poiščejo, ne samo znotraj svoje socialne mreže, ampak tudi širše.

»Če gre za porušeno ravnovesje v možganih, je v tistem obdobju pomembna odločitev za zdravila, toliko da premagamo najtežje, ko ne zmoremo priklicati niti ene pozitivne misli. Zdravila pomagajo določen čas, ne bodo pa rešila težave, če ob tem ne delamo na sebi. Ne gre za velike stvari, gre za to, da najdemo veselje v drobnih stvareh, da znamo opazovati naravo, se začnemo posvečati bolj svojemu telesu, da smo aktivnejši, da pazimo kaj jemo in pijemo, da se izogibamo slabim razvadam, da imamo dobre odnose z ljudmi in imamo njihovo podporo. To je neprecenljivo. Ob priznanju težav je ključno, če imamo koga, na katerega se lahko obrnemo. Pomagajo narava, druženje, šport, kakovostni odnosi, hobiji, glasba.«

Podporno okolje je eden od pokazateljev, da bo bolezen izzvenela in bo okrevanje uspešno. Najtežje je tistim, ki nimajo nikogar ali se od drugih umaknejo sami.