Včasih smo precej premajhni, da bi vedeli, kaj je dobro za nas.

Via positiva | 17.10.2024, 06:00 Nataša Ličen

Vsakodnevno ustvarjanje dobrega za ta svet je velika moč, ki jo imamo. Če ves čas razmišljamo, kaj bo jutri, smo res lahko v stresu. Zanimalo nas je, kako lahko postanemo najboljša različica sebe in kako zablesteti na odru življenja, zato smo k pogovoru povabili dr. Katarino Habe, doktorico psihologije, izredno profesorico na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani, glasbenico in članico skupine Katrinas, ki preučuje učinke glasbe na telesni, čustveni, miselni in duhovni ravni, tudi ob izidu njene znanstvene monografije z naslovom »Kako zablesteti na odru – Dejavniki uspešnega glasbenega nastopanja«.

Dr. Katarina Habe: »Delo je prvenstveno namenjeno glasbenikom, toda ko sem jo zdaj s časovnim zamikom brala, kaj je tisto, kar omogoča blestenje na odru, vidim, da je v knjigi polno stvari, ki lahko vsakomur omogočijo blestenje na odru življenja. To je moj akademski otrok, plod petindvajsetih let mojega raziskovalnega, strokovnega in ustvarjalnega dela. Stvari ne počnem samo zato, da jih obkljukam, vsaki se povsem predam. To delo je preplet vseh plati moje osebnosti. Če želimo biti najboljši zase in za druge, moramo odvreči kar nam ne služi več in se mojstriti v tistem, kjer smo lahko (še)boljši.«

Mi smo včasih precej premajhni, da bi vedeli, kaj je najboljše za nas. Ihtavo se zaletavamo, ker hočemo doseči svoje.

Drobni biseri v odnosih

»Včasih lepo je, včasih težko, zadovoljni pa nismo nikdar«, slišimo v pesmi »Kot pravljica«. V pogovoru za oddajo Via positiva smo se naslonili na besedila pesmi skupine Katrinas, ki jih je napisala dr. Katarina Habe.

»Najboljši pokazatelj psihičnega blagostanja je občutek zanosa. Ko se zdi, kot bi izginila prostor in čas. Ko dosežemo globok občutek notranjega zadovoljstva. Zanos lahko tudi treniramo, s čuječnostjo, da smo res v trenutku. Hvaležni za darove. To je tudi spretnost sprejemanja, čeprav bi včasih radi drugače. Nepotrpežljivi smo, mislimo, da bo za nas dobro nekaj drugega, drugače. Se pa dostikrat zgodi, ko pozneje pogledamo nazaj, čez težke preizkušnje, postane jasno, zakaj se je zgodilo, kot se je. Potrebujemo vztrajnost, in zaupanje, da On ve, po kateri poti nas vodi. To je tista prava vera v življenje.«

Ubesediti znanstveno dognanje na enostaven, vsem razumljiv jezik

»Če želimo, da se nas dotakne in da znanje zažari, moramo to spraviti v nek oseben odnos. Brez radovednosti, kaj se dogaja v drugem, si ne predstavljam življenja. Jaz ne pišem pesmi, pišejo se preko mene. Moja največja izkušnja prerajanja v ljubezni je, da sem se naučila služiti preko ljubezni. Takrat nimamo pričakovanj. Je pa velik izziv, kako takšno ljubezen prizemljiti, saj imamo v partnerskem prepletanju potrebo, da so uslišane tudi naše želje. Živeti ljubezen na zemlji je težje kot živeti ljubezen v presežnem, vsaj zame. Naučiti se moramo, kaj ljubezen sploh pomeni in kako jo živeti. To je velik izziv za vsakega posameznika, kako si izkazovati z vsakdanjimi darovi, da začutimo, zagledamo in zaslišimo ljubljeno bitje v vsem tistem, kar je on, in ne v tistem, kar bi mi pričakovali, da je.«

Kaj je uspeh?

»Notranje dojemanje uspeha naj bo skladno z zunanjim. Dogaja se, posebej v sodobnem času tudi pri ljudeh, prepoznavnih v javnosti, pri ljudeh na položajih, z dovolj denarja - če jih gledamo od zunaj, se zdi, da so dosegli vse, da njihov notranji občutek ni skladen s tem. V njih kljub vsemu o(b)staja neka notranja praznina. Zato se je treba ves čas spraševati, kaj je uspeh za nas, kaj nas spravi v ravnovesje, v čem je smisel našega početja, kaj je naše poslanstvo in kako želimo z njim žareti v svetu? Šele takrat bomo imeli občutek, da je tisto, kar se na zunaj kaže kot uspeh, dejansko žar naše duše.«

Dovolimo si ranljivost. Pravi pogum izhaja iz soočanja z lastnimi sencami in njihovega sprejemanja kot del vsega. Tudi v življenju je tako, ni dneva brez noči, ni svetlobe brez teme. Iluzija je pričakovanje le enega ali drugega.

Z vidika presežnega ni plusov in minusov, je le naša pot preraščanja

»Ko želimo kaj doseči, se najprej vprašajmo, kaj s tem lahko damo ljudem ob sebi. Kako lahko s tem, kar delamo, služimo? Ne mislim samo materialno, predvsem duhovno. Šele v podajanju rok in v plemenitenju svetlobe in teme, se zgodi tisti pravi žar. Sprejemanje je ključ, temelj vsega. Vse kar se zgodi, je prav. Vzeti v zakup, da ne moremo biti vedno v optimalnem psihološkem stanju, to spoznanje je izjemnega pomena.«

biti najboljša različica sebe

»Služenje družbi je važno. Saj s svojim delom ne sledimo samo nekim svojim kriterijem in dokazovanju drugim. Želim spomniti, tudi glasbenike, kako lahko spremenimo življenje ljudi, kajti to je bistveno, zakaj nekaj počnemo. Sploh ne dvomim v razvoj družbe. Res pa je, da se ljudje spremenimo, ko ni druge možnosti. Smo kar malo mentalni lenivci, kar ne vstopimo v boljšo različico sebe, tako na individualni kot na družbeni ravni. Kljub zunanjim materialnim razsežnostim, ki so res že skoraj apokaliptične - tega ne smemo zanikati, se zavedajmo, da se lahko vsak dan vsak pri sebi odloča, da bo iskal mir v sebi in vplival na kreacije v zunanjem svetu.«

Zdi se, da predelujem marsikatere preizkušnje preko ustvarjanja besedil in glasbe. To je moj eliksir življenja.

Iskrenost

»Nič se zares ne da skriti. Tudi, če bi radi kaj prekrili, zadržali zase, energija, ki jo imamo in jo nosimo s seboj, vpliva na ljudi, ki so v tem našem soustvarjanju prisotni. Pesem »Vrtiljak želja« opeva igrivost. V življenju bi se morali večkrat spomniti, kako je, ko se otrok sooča z vsakdanjimi stvarmi, kako je iskriv, vesel in radoveden. V odraslosti prepogosto stopimo v monotonijo, rutino. Ne pozabimo na svojega notranjega otroka.

Sem mnenja, da bi morali tega otroka v sebi gojiti vse do smrti. Bodimo igrivi, ne otročji, ampak otroški. Z življenje sem se osvobajala, marsičesa me je bilo v otroštvu strah. Odločitev videti svet, kot ga, je bila zgrajena. To mi ni bilo kar dano. Mojstrila sem se s tem, da sem z namenskim izpostavljanjem razmeram odlagala strahove s svojih ramen. Če čutimo klic duše, stopimo tja. Lekcija, ki jo preko tega predelamo, bo gotovo pozitivna.«

Ko zmanjka besed

»«Ariana« in »Galiero« sta skladbi izmišljenega jezika. Včasih je res tako, da se z besedami ne da izraziti, kar lahko z glasbo. Tudi z zvokom besedila lahko včasih izrazimo globljo sporočilnost, kot če bi uporabljali simbolični jezik. Te stvari pridejo, zlijejo se skozi tistega, ki je odprt za sporočilnost. Omenjeni skladbi sta se zlili skozme, točno sem vedela, kaj želim z njima povedati.

Pesem »Galiero« govori o zmagovalcu življenja, to je tisti, ki se ne ustraši, ki ne beži, temveč se spoprime s svojimi senčnimi platmi in preseže samega sebe. Ariana pa govori o pomenu pretočnosti, o iskanju mehkih poti naprej, ker na silo ne gre. Če to počnemo v skupnem soustvarjanju, je ta pot lažja.«

Moj oder je nebo

»«Svet, ki zlije se v mavrico. Ocean želja, zgodba, ki brez konca se konča, ... », ta skladba uteleša kar zame predstavlja nastopanje. Smo del celote, to zavedanje je globoka milost, za katero smo lahko neskončno hvaležni. Velikokrat imamo med prepevanjem v skupini Katrinas kar orošene oči, ker gremo v dotikanje neba in zemlje s pomočjo publike. Vedno moramo vzpostaviti oseben odnos v tem, kar počnemo. To ni samo za umetnike, razmišljajmo o tem, kako navdušiti za to, kar delamo. Ničesar ne smemo puščati zunaj sebe. Pravo nastopanje je soustvarjanje, ki se nas mora dotakniti. Dotik, stik, premik. Potrebujemo odnos.«