Misijonar mora imeti želodec prašiča, ramena osla in kolena kamele

Naš gost 09. 10. 2024, 18:06 Jure Sešek

Sestra Bogdana Kavčič je že desetletja predana Afriki in njenim ljudem. Med prvimi usmiljenkami je prišla v osrčje celine, na kateri z vsem misijonarskim srcem deluje še danes. V oddaji Naš gost, ki ste jo lahko slišali v soboto, 5. oktobra, je spregovorila o klicu, časih, ki se spreminjajo, lepoti dela za Boga, o radosti in bolečinah ob delu za in z ljudmi.

Za čisto vodo, vodnjake, ljubezen do ubogih, domovine in Boga

S. Bogdana je doživela in preživela genocid v Ruandi, vihrave čase v Burundiju in revščino v Srednjeafriški republiki. Zaveda se, kako pomembno je skupno delo v sestrski skupnosti, kako nenadomestljiva je pomoč iz domovine. V pogovoru z misijonarko je čutiti njeno neizmerno hvaležnost Bogu in ljudem. Spoznali smo delo misijonarke za čisto vodo in vodnjake, njeno ljubezen do ubogih, domovine in Boga.

Zamorček in Katoliški misijoni

Zanimanje za misijonske dežele sta naši gostji vsadili v srce reviji Zamorček in Katoliški misijoni, čtivo, ki je čakalo na pozornost na mizi skromne domače hiše. Misel mladega dekleta je bila: »Rada bi odšla med gobavce. Ob smrti mame in pred tem, ko smo spoznavali, da ji ne moremo pomagati, je v meni zorela želja pomagati ljudem. Hudo je bilo, ko smo videli, kako uboga je in nismo mogli ničesar storiti.« S. Bogdana v svoji poti vidi »skrivnost poklica«. Neverjetno in nepričakovano se ji zdi, da je Bog na misijonske poljane poklical tako preprosto dekle z Žirovskih hribov. Po posvečenju je predstojnica povabila vse, ki v sebi čutijo misijonsko poslanstvo, da se odzovejo klicu misijonskega centra, ki je začel delovati in vzpodbujati tovrstno delo med redovnicami. Slišala je klic in odšla.

Več kot pet desetletij Afrike

V Afriki se zdaj razdaja že več kot pet desetletij. Ko se človek sreča z njo, začuti veselje, radost, predanost. Spozna koliko dobrega in splošno koristnega lahko naredi posameznik. Doslej je poskrbela za več kot štirideset vodnjakov, ki v odmaknjenih vaseh pomenijo nadaljevanje življenja.

Vesela je, da v zadnjem obdobju lahko obišče Slovenijo na vsaka tri leta. »Ko si odšel, si zapustil svoj jezik,« pripoveduje. »V srcu pa je trdno zasidrana ostala govorica iz otroštva, v meni je ves čas živo žirovsko narečje. Sama vsa leta molim po slovensko, v skupnosti pa francosko in v različnih afriških jezikih. Priznam, tehničnih izrazov v slovenščini ne poznam. Takrat jih ni bilo, zato danes jezika v določeni meri niti ne razumem.«

Veliko se je spremenilo tudi v Afriki

V oddaji je spregovorila o grozi genocida, o sestrah, ki so se tudi v tistem bolečem obdobju Ruande razdajale ubogim ljudem. Na vprašanje ali se je Afrika v petdesetih letih veliko spremenila, odgovarja: »Ja, veliko se je spremenilo. Rasle so šole, vzgoja je naredila svoje. Seveda še vedno delajo na svojih skromnih njivah in skušajo skrbeti zase, največje spremembe pa so verjetno na področju komunikacij. Pred leti je bil edini telefon v glavnem mestu, danes ga imajo mnogi v svojih rokah. Imamo vrtce, osnovne šole, gimnazije. Ko sem prišla v Burundi, nas je bilo pet milijonov, danes nas je petnajst milijonov.«

V pogovoru s s. Bogdano Kavčič je moč slutiti njeno hvaležnost vsem, ki pomagajo ljudem v misijonskih deželah. Mi pa smo vedno znova hvaležni misijonarjem. Za zglede in priložnost biti koristen, pomagati sočloveku.