Slovo pokojnega duhovnika Sandija Korena | (foto: Vatican News)
Kot bi nosil Nobelovo nagrado v sebi, ker si prišel v moje življenje
Cerkev na Slovenskem | 27.10.2024, 13:34 Petra Stopar Rok Mihevc
V župnijski cerkvi sv. Jurija v Mozirju je bila včeraj pogrebna sveta maša za duhovnika Aleksandra Korena, ki je po dolgotrajnih preizkušnjah v različnih boleznih umrl v 52. letu starosti.
V imenu celjskega škofa Maksimilijana Matjaža, ki je trenutno na sinodi v Rimu, je pogreb vodil mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl. Ob začetku sv. maše je s svojci in drugimi žalujočimi delil svoje spomine na pokojnega duhovnika Sandija.
"Bog je bil zanj na prvem mestu. Njemu je želel služiti in zanj je želel narediti prav vse. Zato je vedno iskal nove načine in pristope. Bil je velik iskalec, ni bil zadovoljen s tem, kar je bilo. Želel je vedno več in bolje. Veliko je bral, iskal navdihe, se udeleževal raznih srečanj, pisal in predlagal in čakal na naše izzive. Mnogokrat ni bil razumljen, to ga je bolelo, ni pa ga ustavilo. Vsem nam ostaja vzor človeka, ki je bil iskren, ki je bil odprta knjiga. Nič ni skrival, vse je povedal jasno in odkrito."
Celjski škof Matjaž pa je sv. mašo za pokojnega Sandija Korena daroval na grobu apostola Petra v Vatikanu.
Pridigal je župnik v Polzeli Urban Lesjak, ki je s pomočjo preproste zgodbe v džungli Seoni, Mavglija in Baluja, orisal življenje pokojnega Sandija in tudi odnos med njima. "Poznam dečka, ki je tudi živel v dzungli. Življenje ga je učilo svojih zakonov, ga premetavalo, v resnici pa ga je življenje samo iskalo, ga klicalo k sebi. Pa ni šlo, ne tako hitro in tako kot bi si on želel. Življenje se kar ni in ni umirilo, kar ni bilo obale, na kateri bi se odpočil. Naposled je prišel. Prišel je mogočni Balu. Ja, Sandi, to si bil zame. Mogočni Balu. Poiskal si me v moji džungli, me pustil, da sem se v njej izgubil, da sem jokal in kričal. Vem, moral sem čez to, to so zakoni dzungle, takšna so pravila. In ja, velikokrat si bil prvi in zadnji, ki me je zlomljenega poiskal, objel, odpeljal, dal jesti, dal upanja, igre in sproščenosti. Dal si mi vse, da sem šel znova na pot."
Hvala, počutim se tako bogat v marsičem prav zaradi tebe. Kot bi nosil Nobelovo nagrado v sebi, ker si prišel v moje življenje.
Nato je nadaljeval, da sta oba vedela, da je v njuni dzungli veliko pasti, da bosta kdaj potrta na tej poti, skregana, nerazumljena, izgubljena, prestrašena. "Oba sva velikorat vztrajala pri svojem. Danes vem, da je več kot sreča, več kot pamet to, kar naju je povezalo. Da mogočni Balu ne zapusti dečka, ki išče, da mogočni Balu pride in pomaga, da bo ta mogočni Balu šel vedno do konca z menoj. Sandi, oba sva vedela, da je veselje, ki sva ga delila večje od tega, kar naju je ločevalo, da je resnica, ki jo čutiva večje od laži, ki jo slišiva. Da je On mogočnejši od vsega. Verovala sva skupaj, jokala sva skupaj, se nasmejala do solz, molila skupaj, klicala Gospoda s tvojim novomašnim geslom "Pridi, gospod Jezus"."
Spomnil je, da je Sandi že v Njegovi trdnjavi, objekt kot še nikoli, nagrajen kot še nikoli. "Ti si iz dzungle že lahko odšel, spoznal si vse, kar je bilo potrebno spoznati in kljub temu, da danes stojim tu žalosten in prestrašen, globoko v sebi vem, tu si, z menoj. Mogočni Balu pač ne zapusti dečka. Sandi, pokazal si mi cel svet, ne le dzungle. Hvala, počutim se tako bogat v marsičem prav zaradi tebe. Kot bi nosil Nobelovo nagrado v sebi, ker si prišel v moje življenje. Verujem v dan vstajenja, si nam rekel še v torek. Verujemo s teboj Sandi."
DUHOVNA OPOROKA SANDIJA KORENA
Jaz Aleksander Koren pri polni zavesti zapisujem to oporoko. Najprej se Bogu zahvaljujem za svojo temeljno družino, ki mi je bila podarjena, za starša, ki sta mi dala življenja in me spremljala skozi odraščanje in vse do danes z veliko ljubeznijo in po svojih najboljših močeh. Hvala Bogu za enkratnega brata, ki mi je bil velik prijatelj in njegovo lepo družino.
Hvala Bogu za vse dobre ljudi, ki so mi bili poslani na pot. Bilo jih je mnogo. Duhovniški prijatelji, mnogi župljani v več župnijah, skavtski sopotniki in drugi, ki so me spremljali na poti in izmed katerih mnoge kličem prijatelj, brat, sestra. Poimensko bi jih bilo preveč, da jih omenjam, a Bog ve. Naj vsem obilno povrne, tudi mnogim dobrotnikom. Rad bi se poimensko zahvalil gospe Danici Napotnik, ki je bila v Mozirju moja druga mama in jo je Bog poslal, da sem zmogel živeti svoje poslanstvo. Svoje poslanstvo sem vedno razumel kot službo Bogu in ljudem in jo tako tudi izvrševal in živel. Bog in ljudje, ki sem jim služil, naj bodo moji sodniki.
10. avgusta 2001 sem bil nastavljen za župnika župnije Mozirje in Šmihel nad Mozirjem. Z nekoliko strahospoštovanja sem sprejel to župnikovanje, potem ko sem bil štiri leta kaplan v Šentjurju pri Celju pri pokojnemu in zame dobremu duhovniku, prijatelju in duhovniškemu očetu Mirku Zemljiču. Moji predhodniki v Mozirju in Šmihelu spoštljivega spomina so skozi 20. stoletje z ljubzenijo in trudom vodili ti dve župniji in to sem kar kmalu začutil v verskem življenju vernih. Tu sem poprijel tudi jaz in se začel truditi na Božji njivi, ki mi je bila zaupana.
Zelo veliko mi je pomenjalo, da sem sedem let skrbel za častnega kanonika Žagarja, ki sem ga imel za starega očeta v duhovništvu, kljub njegovi hudi demenci. Hvala tudi za mnoge duhovniške sobrate, ki so mi bili poslani na pot v župniji in dekaniji. V vseh 22 letih sem se z mnogimi sodelavci trudil za reševanje duš, pastoralni in duhovni dvig župnij, pošteno delo, vzdrževanje cerkvenih stavb in lepe odnose. Seveda ni mi vedno uspelo in kot vsak župnik in voditelj sem prišel s kom navzkriž, a teh primerov je bilo, upam, zelo malo. Vem, da sem imel spoštovanje in zaupanje svojih dragih škofov in ordinarijev, ki sem jih izredno spoštoval in jih imel rad kot očete. Dr. Krambergerja, dr. Stresa in dr. Lipovška.
Župniji Mozirje in Šmihel nad Mozirje sta postali moj pravi dom. Poznal sem ljudi in ni mi bilo vseeno zanje. Kako želim, da bi se vsaj kdo od župljanov spomnil, kako rad sem jih imel in da so zame bili moja družina. Ko sem jih 2023 moral zapustiti, mi je počilo srce. Kot pokoren sin Cerkve sem pač šel, močno pa si želim, da moč Svetega Duha vztraja nad temi župnijami in da bodo deležne takšnih pastirjev, ki ne bodo najprej hranili sebe, ampak njih. Bog ve, da sem se trudil biti dober, pošten in primeren duhovnik. On tudi ve, da mi ni vedno uspelo, včasih pa morda vendarle. A trdno verujem, da ne bomo sprejeti v nebesa zato, ker si to zaslužimo, ampak, ker nas je odrešila Božja milost. Jezus na križu nas je odkupil, z ničemer si tega ne moremo zaslužiti, a lahkjo sprejmemo kot dar.
Zelo sem se trudil odpustiti vso krivico, ki mi je bila morda storjena, sam težko odpuščam. Ne vem, če sem to zmogel pred smrtjo, a Bog, ki je večji od mene, naj odpusti to, kar jaz nisem mogel. Predvsem pa prosim, naj jim da spregledati, da se bodo zmogli tudi sami pokesati, ne zaradi mene, ampak zase. Prosim odpuščanja vse, ki sem jim jaz kaj slabega storil vede ali ne vede. Če je bilo vede, sem vse položil pri spovednikovih nogah, a vseeno se še enkrat opravičujem. Vse, kar sem nevede slabega storil, pa bo Bog sodil. Meni je zares žal.
Na koncu želim blagoslova vsem najbližjim prijateljem, ljudem dobre volje in vsem, ki mi jih je Bog dal srečati v času življenja. Z Bogom in vse dobro.
Vaš Sandi.
