Svetniki | (foto: Pixabay)
Svetniki zavezujejo
Komentar tedna Lenart Rihar
Čeprav večina ključnih novic iz družbenega življenja provocira strah, kaj bo z našo prihodnostjo, se danes spodobi, da se ustavimo pri prazniku Vseh svetih. Ima ta praznik kaj povedati tudi času, ki izgublja tla pod nogami?
Kako človeška življenja pospešeno izgubljajo svojo vrednost, vidimo na vojnih bojiščih – zadnjih par let znova tudi v Evropi. Druga fronta istih korenin napada nemočne robove človekove eksistence: na eni strani so na udaru nerojeni otroci, na drugi bolni, onemogli in ostareli. A varen ni niti človek, ki je nekje vmes: njemu zdravo pamet neprestano razjedajo z novodobnimi ideologijami, ki imajo spet iste korenine.
Gre za potvarjanje zgodovine, posiljevanje biologije, omejevanje svobode in korumpiranje ključnih ustanov. Učinkovitost dokazuje dejstvo, da je vse težje najti ljudi, ki jih modrost varuje pred tem, da bi nasedli bodisi proticepilski, protijudovski ali protiukrajinski propagandi - če omenim trenutno najbolj varljive, popularne in nevarne.
Iz mladeniških let se spominjam misli, da krščanstvo po kakovosti izstopa med drugim zaradi brezmejne plejade izjemnih ljudi, ki jim rečemo svetniki. Pri njih je morda ključno to, da se nenadkriljivi moralni kapital, ki ga predstavljajo, sicer resda napaja iz njihovih osebnih vrlin, a pomeni veliko več kot preseganje egoizma, strahu in oportunizma, celo več kot zavezanost resnici in pravici za ceno lastnega življenja. To postane za Slovenijo posebej pomembno, ko temu zboru svetih prištejemo tisoče naših mučencev.
Iz preteklega tedna mi najbolj odmeva nagovor, ki ga je imel dr. Matija Ogrin v Kucji dolini oz. pri Brezarjevem breznu. S svojo mislijo zaobjema »ekstremno bolečino in smrtno stisko žrtev« na eni strani ter »skrajni zlom človeka, ki so ga sami nad seboj zagrešili storilci« na drugi. Ker se s celoto tega dogajanja nismo soočili, zlo deluje naprej v sodobnost.
Dr. Ogrin se strinja z opažanji, da nas iz stanja, v katerega drsimo, lahko reši le še poseg z one strani. Čudež.
Korelacija med revolucijo in današnjim, tesnobo zbujajočim položajem torej je. Vanj nas namreč pehajo recidivi iste revolucije, ki ima na vesti nasilno smrt naših mučencev. Kako pa je s korelacijo med tem svetom in onostranstvom? Upamo in verjamemo, da obstaja. Navsezadnje so največji teologi, kot so Avguštin, Tomaž Akvinski ali Terezija Avilska učili, da svetniki delujejo kot posredniki med Bogom in ljudmi.
Vendar veliki teologi učijo še nekaj. Pravijo, da je Božja milost vedno navzoča, a da Bog spoštuje človekovo svobodo in ne poseže tja, kjer ga zavračamo. Sv. Avguštin to slikovito opisuje kot "vrata srca," ki se odprejo samo z voljo vernika. Božja ljubezen je torej neskončna in mogočna, a človeka nagovarja brez prisile – Bog lahko deluje tam, kjer ga iskreno povabimo in prosimo, saj je ljubezen, ki ne vsiljuje.
Nič drugače ne more biti s potencialno pomočjo slovenskih priprošnjikov. Njihova svetostna substanca je prav tako brez moči kot božja milost, ker »vrata srca« slovenskega kristjana zanjo niso odprta.
Sicer pa, kako naj bi se jim odpirali, če ne poskrbimo niti za njihov pokop. Težko bi bilo to opustitev očitati za totalitarni čas, ko bi režim magari s tanki poteptal trepet prižgane svečke pri breznu. A je potem minilo še trideset let, ko bi se lahko vse drugače zavzeli. Za pokop in za to, da bi bili vsi naši sveti očiščenega spomina med nami navzoči vsak dan. Ne pa da kak samoten puščavski krik poskuša opozoriti nanje le za vahti.
Iz razmisleka vidimo, kako smo z dnevom vseh svetih v izhodišču, ki ne dopušča bližnjic in preskakovanja. Priznanje svetosti je najprej priznanje neizrekljive vrednosti vsakega življenja, ki samodejno obsoja vsak napad na integriteto človeka ... Veliko dela torej, preden bomo kot narodna skupnost mirnega srca praznovali Vse svete.
