Od Marije k Mariji 2024: Kolesarsko ogrevanje #foto

Dogodki | 05.09.2024, 00:35 Andrej Jerman

Ko gre poletje proti koncu, se tempo in ritem dogajanj doma in v službi ponavadi hipoma zamenja. Začne se lov za urniki in potrebščinami, na radiu pa zadnje koledarske poletne dni zaznamuje naše radijsko kolesarsko romanje.

Tudi letos je pred nami romanje od Marije k Mariji, naša pot pa se začenja ob vznožju Pece, v krajih, ki so jih lani zaznamovale jesenske poplave. Do tja se je radijska karavana – da prav res, karavana sestavljena iz nekaj avtov in prikolice ter seveda kopice koles – na predvečer prvega dneva, v sredo 4. septembra, odpravila v popoldanskih urah.

Trije - Blaž, Andrej in Andrej - pa smo že pred časom sklenili, da tudi ta "transfer", kot pravijo v kolesarskih krogih, opravimo kar s kolesom. Ideja je padla, Blaž pa je, kot se spodobi, strasiral lepo traso.

Začelo se je tako, kot se naše kolesarske avanture ponavadi začnejo – malce z zamudo. Tako sva se z Blažem nekam minut čez dvanajsto po radijski molitvi odpravila na pot. Najin prvi postanek je bil Kranj, kjer naju je potrpežljivo čakal Andrej, skupaj pa smo se odeti v nove radijske kolesarske oprave iskrivo pognali proti Jezerskemu.

Prvi kilometri na taki dolgi poti so kot vedno minevali v duhu iskrivih pogovorov in opazk ter poskočnih nog. Kajti fantje, so pač fantje, ko se lahko takole na konjičkih podajo v beli svet ... Vzpon na Jezersko je v poletni vročini potekal mirno in po načrtih, naše misli in pogledi, pa se se občasno zadržali na oblakih, ki so zbirali nad vrhovi s katerimi je obdano Jezersko. »Da nas le ne namoči preveč,« smo si prigovarjali, ko smo z mislijo na hladno pijačo, ki čaka tam ob jezeru, grizli v klanec.

Jezero smo dosegli, pijačo dobili, spotoma pa ugotovili, da so tla mokra in da je torej »tukaj malo prej dež padal.« A ob lepem razgledu in zdaj že prijetno vlažnih grlih, je bila to zadnja briga ...

Okrepčani smo se nato, po obveznem fotografiranju, odpravili drugemu delu vzpona na proti. Andrej je iz spomina naštel 11 serpentin, ki nas čakajo ... a izkazalo se je, da je teh le 5 ali 6, vrh pa smo ponovno v slogu najbolj vestnih influenserk obeležili z novo fotografijo.

Sledil je spust v dolino, ki smo ga začeli tipaje, saj je bila cesta mokra, a iz ovinka v ovinek je bilo mokrega manj in kmalu smo se podili po povsem suhi cestu. Ker imamo nekateri hitrost raje kot drugi, smo se spusta lotili vsak v svojem tempu. Sam sem drvel naprej, Blaž je vzel tempo, ki mu je dopuščal razgledovanje tudi izven ceste, Andrej pa se je spuščal nekje vmes.

V Železni kaplji smo se ponovno zbrali, Blaž pa nam je pripovedoval o veliki poslikavi sv. Krištofa, ki da jo je bojda opazil ob poti. No, kot sem kasneje ugotovil je ta Krištof res tam in sicer že vse od leta 1861! Takrat so namreč furmani iz doline Bele dali naslikati 12 metrov visoko podobo svojega zavetnika ... Blaž je imel prav, počasna vožnja pa se očitno vsake toliko tudi izplača. :)

Naša pot je nato zavila proti Pliberku, ker pa je naša navigacija imela kopico tehničnih težav (v resnici eno: bila je v žepu in za »navigiranje« se je bilo potrebno ustavljati), so ti zadnji kilometri tekli bolj počasi od pričakovanj, naša pot pa je doživela nekaj nepotrebnih obvozov in ovinkov. A vijuganje po urejenih poteh malih in ljubkih vasic ni bilo težko.

Poleg dvojezičnih krajevnih tabel, je bilo opaziti plakate za razne dogodke, ki so prav tako dali vedeti, da je to območje kjer je slovenska beseda in kultura še vedno doma. Na misel so mi prihajale tudi zgodbe tistih, ki so po drugi svetovni vojni vojni čez Ljubelj umaknili pred partizansko grožnjo in nato svojo usodo čakali v begunskih taboriščih na severni strani Alp in tako te kraje tudi tako povezali z zgodovinskim spominom naroda. Ali vsaj dela njega.

Na naše veselje smo po vseh ovinkih in stranpoteh le zagledali znak »Slowenien 3km«, ki je naznanjal odrešitev. Noge so oživele in v hitrem tempu smo se pognali zadnjim kilometrom na proti vedoč, da nas na cilju čaka ... recimo temu »nagrada«. Saj, kot se včasih radijci pohecamo, naše romanje ni le romanje Od Marije k Mariji in tudi ne le romanje Od prijatelja k prijatelju ampak je to prav zares tudi romanje Od mize do mize (Prav zares velik »hvala« slovenski gostoljubnosti in vsem pridnim gospodinjam ter gospodarjem!).

In ta nas je, miza namreč, polna in lepo pogrnjena čakala pod letno strešico ob župnijski cerkvi v Ravnah na Koroškem. Ob njej pa seveda nasmejani obrazi naših (radijskih) najbolj zvestih prijateljev. Kmalu se nam je pridružil tudi motorizirani del naše romarske ekspedicije, ob veselem druženju pa smo tako uspešno položili temeljni kamen našemu letošnjemu radijskemu kolesarjenju ... »Od Marije?« Boste menda vprašali. Ja, tudi k Njej še pridemo. Jutri, ko se naše romanje tudi uradno začne!