Stavbe živijo dlje od ljudi. Nepremišljene so še dolgo opomin.

Via positiva | 26.09.2024, 18:00 Nataša Ličen

Prostorska nepismenost se nam pozna. Prostor je skupna, javna dobrina, zato je zelo pomembno, kako z njim ravnamo. Žal se danes soočamo z nasprotujočimi si tendencami po vedno večji privatizaciji javnega prostora in po omejevanju prostora. Arhitektura je za ljudi, da se bomo v prostorih počutili bolje, varnejše, bolj zdrave, učinkovitejše, da se bomo lahko v teh prostorih družili. Ni nujno, da je arhitektura draga. O prostoru bi se lahko učili v osnovni in srednji šoli. To ni nova pobuda, leta nazaj je bil celo narejen program delavnic. Odnos do prostora kaže, kaj si želimo v prostor postaviti.

Prostorska pismenost je ena od temeljnih

V oddaji Via positiva smo gostili Lenko Kavčič, arhitektko, zagovornico kakovostnega prostora, ki je med drugim dejala: »Včasih se mi zdi, da se bojimo praznega prostora. Gesta stroke je lahko tudi ne graditi. Vemo, da je to težka odločitev. Za nami žal vedno stoji še nekdo, ki bo projekt sprejel. Stavbe (naj bi) živijo dlje od ljudi. So opomin še dolgo potem, ko bodo naši lastni partikularni interesi zadovoljeni s postavitvijo neke nepremišljene dovolj velike stavbe.«

Vredno se je vprašati, kakšen je prostor, v katerem želimo živeti v prihodnje, in - pa to vsekakor ni obrabljena fraza, kakšen prostor želimo zapustiti našim zanamcem.

Prostor je skupen, je vrednota

»Razumevanje, ali samo obisk stavbe, omogoči popolnoma nov pogled nanjo in s tem pridobitev informacij. To je neke vrste znanje. Vedenje, ki opolnomoči. Napisane imamo odlične dokumente o prostorskem razvoju v Sloveniji, vendar smo pri prioritetah o prvih korakih, ki jih je zdaj treba storiti, zelo neusklajeni. Naravnati pravo smer, strateški interdisciplinarni premislek učinkovitega razvoja prostora, ki bo seveda upošteval tudi specifiko naše dežele in tudi »manke«, ker smo zamudili tudi pri železnicah in še marsikje, zato bi bil že skrajni čas. Ni najslabše in verjamem, da smo se sposobni združiti. Bolj bi se morali zavzemati tudi za smotrnejši prostorski razvoj, za recimo oživitev degradiranih območij in njihovo novo namenskost.«

Doživeti prostor in zgodbe hiš

»Čas se spreminja, čas teče in vsi dandanes občutimo, da živimo v povsem drugačnem svetu kot smo živeli pred desetimi, dvajsetimi leti. Arhitektura je s svetom neizmerno, neizbežno in sovprežno povezana, ker je bila vedno v naši zgodovini izraz stopnje civilizacije družbenega napredka, v končni fazi tudi politične moči, ki se skozi arhitekturo zrcali in odraža na kakšni stopnji in v kakšnem civilizacijskem okviru živimo, ko gradimo in kaj želimo s temi stavbami povedati.«

Ideja festivala Odprte hiše se je porodila v Londonu ekonomistki, predvsem z vidika razumevanja stavb, prostora, gradnje in arhitekture. Če razumemo, lažje sprejmemo posege v prostor. Festival odpira dialog.

»Arhitektura ni samotarska, zelo je pomembno, da vključuje visoko strokovno izobražene sodelavce, z dobrimi idejami in znanjem, ki znajo na pravi način združiti vse elemente, ki vstopajo v stavbo. Ni absolutno dobrih rešitev, šele seštevek pravilnih rešitev in v pravilni meri doziranih, daje odlično, dobro, vzdržno, trajnostno arhitekturo.«

Odvadili smo se bližine, tudi večjih skupin, kar se odraža v vse strožjih pogojih ob odprtju zasebnih ali pol zasebnih večstanovanjskih stavb, kjer so obiski omejeni na butično število oseb.

»Živimo ne samo v času sprememb, verjetno smo priča kar pretresljivim dogodkom in neka doba – več filozofov in sociologov je o tem že mnogo govorilo, v kateri smo živeli se končuje, pred nami se odpira nov horizont, in v tem vmesnem času rojevanja novega obdobja seveda pride do nekih zelo turbulentnih stvari.«

Kaj se dogaja na področju arhitekture?

»Prav tako veliko, ker odraža po neki svoji naravni logiki tudi skrb do prostora, ki je omejen, in vemo da arhitektura zaseda prostor, zasedamo zemljišče, ki je v današnjem času dogovorjeno končne narave. Prostora nimamo v izobilju, prostor je končna dobrina in velikokrat izkoriščen zgolj kot surovina. Zato je tako pomembno, da vemo na kakšen način prostor uporabljamo.«

Arhitektura gradi prostor skupnosti

»Seveda je temeljni namen arhitekture gradnja več kot samo funkcionalnega prostora. Danes mora biti arhitektura, ne samo da je lepa, varna in estetska, tudi trajnostna, energetsko učinkovita, vzdržna, odporna. Pridobila je vrsto nekih pridevnikov. Pridobila je tudi vrsto izračunov, neverjetno zapletenih enačb, kjer se je prostor za neko umetniško ustvarjanje - arhitekture kot takšne, zožil.«

»Sodobne stavbe morajo odgovarjati neverjetno veliko zahtevam po porabi energije, virov, materialov, porabi snovnih tokov – torej koliko vode porabi stavba, kako upravljamo z odpadki in energije, da je prava umetnost sposobnost stroke v vseh teh številkah najti tudi prostor po merilu človeka, kjer se počuti dobro, kjer lahko prostor vonja in tipa, v katerem se umiri ali pa ga prostor navdihuje, mu odpira nove horizonte in ga s tem osredotoča na neke druge pomembne stvari v življenju.«