V Svetvinčenatu v Istri bo hrvaško-slovensko srečanje

Duhovnost | 23.09.2024, 05:00 Petra Stopar

Hrvaški in slovenski verniki so v soboto, 28. septembra, povabljeni, da se udeležijo tradicionalnega srečanja, ki bo letos potekalo v krajih blaženega Miroslava Bulešića v hrvaški Istri. Škofov vikar v Kopru in član pripravljalnega odbora Ervin Mozetič je za naš radio povedal, da bo somaševanje vodil poreško-puljski škof Ivan Štironja, pridigo pa bo imel koprski škof Jurij Bizjak.

Srečanje v Svetvinčenatu se bo začelo z duhovnim programom ob 10.00. Glavni dogodek bo sveta maša ob 11.00. Po njej bo češčenje relikvij blaženega Miroslava Bulešića, nato bo sledil še kulturni program in kosilo za vse udeležence, zato se morajo avtobusi in romarji prijaviti do 22. septembra na naslov vikpas.kp@rkc.si.

Geslo letošnjega hrvaško-slovenskega srečanja so Bulešićeve besede: Moje maščevanje je odpuščanje.

Življenjska pot mučenca Bulešića se je začela 13. maja 1920 v istrski vasici Čabrunići

Prvih molitev in temeljnih verskih resnic se je naučil iz molitvenika Oče budi volja tvoja, ki ga je sestavil škof Juraj Dobrila. Ko je bil star deset let, so ga poslali na pripravnico v Alojzijevišče v Gorici. Šolanje je nadaljeval v koprskem semenišču. Po maturi leta 1939 ga je poreško-puljski škof poslal na študij filozofije in teologije v Rim, kjer je ostal do jeseni 1943. Že spomladi tega leta, 11. aprila, je bil v domači cerkvi posvečen v duhovnika. V svoj dnevnik je zapisal: »Moja mati, oče in bratje so jokali, in upravičeno: sin jim je umiral, nehal je biti njihova last in postal je Božja stvar.« Na podobice za novo mašo je za geslo vzel besede iz Očenaša: »Pridi tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja.«

Ko se je vrnil iz Rima, je postal župnik v Baderni. V zapletenih razmerah, ko so po Istri gospodarili Italijani, Nemci in partizani, se je držal načela: »Jaz sem katoliški duhovnik in svete zakramente bom podelil vsem, ki bodo zaprosili.« Na grožnje, ki so prihajale z raznih strani, se je v svojem dnevniku obrnil k Bogu: »Če me hočeš vzeti k sebi, sem pripravljen. Svoje življenje ti popolnoma darujem za tvojo čredo. S tvojo milostjo in če me imaš za vrednega, se ne bojim mučeništva, temveč po njem hrepenim. Naj se zgodi tvoja volja.«

"Biti duhovnik pomeni biti mučenec"

Konec vojne je dočakal v Baderni, jeseni leta 1945 pa je bil imenovan za župnika v Kanfanaru sredi Istre. Vestno se je osredotočil na delo. Otroke je učil verouk, povezoval mlade, širil je češčenje Jezusovega in Marijinega Srca v obrambo vere. V šolskem letu 1946/47 so odprli škofijsko semenišče v Pazinu in Bulešić je postal podravnatelj in profesor na tamkajšnji gimnaziji. Z vsem srcem se je posvetil vzgoji mladih fantov, povečini duhovniških kandidatov. Postal je tudi tajnik Duhovniškega zbora sv. Pavla. Komunističnim oblastnikom je bil trn v peti. Čutil je, da ga nenehno nadzorujejo in ga hočejo spraviti s poti. »Biti duhovnik pomeni biti mučenec,« je dejal semeniščnikom. Proti koncu maja 1947 je v svoj dnevnik zapisal: »Gospod, želim, če je tvoja volja, čim prej priti k tebi.«

Za mesec avgust 1947 je bila napovedana birma v številnih župnijah okoli Buzeta. Tržaško-koprski škof Antonio Santin si ni upal v Istro, saj so ga 19. januarja 1947 napadli v Kopru, zato je šel z dovoljenjem Svetega sedeža tja birmovat Jakob Ukmar, ugledni slovenski duhovnik iz Trsta. Za spremljevalca so mu dali Bulešića. Ozračje je bilo napeto. »Kjer je pretila nevarnost, je Bulešić šel predhodno pogledat, kakšno je stanje,« je povedal Ukmar. Nasprotniki so organizirali izgrede, da bi birmovanje motili ali celo preprečili. Prva dneva sta potekala mirno, izgredi so izbruhnili v Tinjanu, nato v Buzetu, višek pa so dosegli v Lanišću, kjer je bil župnik Slovenec Štefan Cek.

V hrvaški Istri so delovali tudi slovenski duhovniki (Štefan Cek, Leopold Jurca, Rudi Zafran), ki so zapustili med ljudmi pomembno sled. Številni duhovniki, zlasti Škofije Koper, so se po drugi svetovni vojni izobraževali v semenišču v Pazinu in na Reki. 

Umorjen v župnišču

Kljub grožnjam je Ukmar v nedeljo, 24. avgusta, tam podelil birmo 237 otrokom. Župnikovi redarji so preprečili nerede v cerkvi, a so se 'manifestanti' maščevali po maši. V župnišču so do smrti zabodli Bulešića, nato pa pretepli Ukmarja. Misleč, da je mrtev, so ga nezavestnega pustili na tleh. Župnik Cek se je z materino pomočjo skril, da ga niso našli. Bulešića niso pustili pokopati v rojstni župniji Svetvinčenat, zato je bil pokopan v Lanišću. Na sodnem procesu v Pazinu konec septembra so za nerede obtožili Ceka in Ukmarja. Cek je bil obsojen na šest let prisilnega dela v Stari Gradiški. Te bridke dogodke je opisal v svoji knjigi Spomini.

Ko je Bulešić umiral, je molil: »Jezus, sprejmi mojo dušo!« V letih 1998-2004 je potekal škofijski postopek za njegovo beatifikacijo. 20. decembra 2012 je papež Benedikt XVI. potrdil dekret o Bulešićevem mučeništvu. Za blaženega je bil razglašen 28. septembra 2013 v puljski Areni.