Mirjam Grilc: Rastline se med seboj podpirajo, kot bi se morali mi

Svetovalnica | 20.08.2024, 13:03 Nataša Ličen

Mirjam Grilc je uveljavljena zeliščarka, dolgoletnih in bogatih izkušenj, iz zeliščne kmetije Grilc pod Krvavcem. Bila je blokovski ljubljanski otrok, kjer ni imela možnosti vrtnarjenja, imela pa je babico v Grosuplju z manjšo kmetijo, kjer je začela spoznavati osnove rastlinskega sveta. Zelišča so jo vedno privlačila. Prijeten je spomin, ko jo je babica ob pripravi lisičk poslala ven po nekaj Materine dušice.

Z leti jo je to začelo vse bolj zanimati. Začela je kupovati knjige, privlačili so jo pohodi v višje hribe, kjer je pri nabiranju srečevala ljudi in jih začela spraševati. Imela je več teorije kot prakse. Potem pa se je poročila, šla ven iz Ljubljane, na kmetijo, kjer je na zemlji ob pomoči moža že prvo leto zasadila približno sto različnih zelišč.

Začela sem kot nabiralka

»Imela sem nekaj začetniške sreče, bujno je uspevalo, potem z leti se je pripetilo marsikaj, pojavljali so se izzivi, toda z vztrajanjem in spoznavanjem sem iz leta v leto pridobivala znanje. Marsikaj sem delala, se lotevala mnogih stvari, ki sem jih z leti opustila. Mislim, da je najboljše, če se podamo le na eno pot, in tisto izoblikujemo v nekaj na kar smo ponosni in kar služi ljudem.«

»Moj moto je bil, če se ukvarjamo z zeliščnimi rožami in če to začnemo tudi tržiti, je prav, da nekaj tudi pridelamo, ne da samo črpamo iz narave. Ko pridelujemo rastlino, jo tudi drugače poznamo. Vemo, kakšna je njena korenina, kako raste, kako in kdaj jo je treba izkopati. Rožo spremljam od sadike do sušenja, oziroma do končnega izdelka.«

Za trganje in nabiranje v naravi so določeni pogoji in pravila. Če rastline tržimo je prav, da jih začnemo pridelovati tudi sami.

»Na te produkte damo vse več. Mladi se zelo obračajo k naravi. Tudi povpraševanja je veliko. Od obdobja korone naprej, posebej po kakovostnih izdelkih. Ljudje želijo vedeti, od kod so zelišča, so res nabrana ročno in podobno. Najpomembneje pa se mi zdi, kar sem opazila, da zaupajo zeliščarju. Intuitivno verjamejo človeku, ki to prodaja, da gre za kakovost.«

Čas od velike do male maše

»To obdobje je idealno za nabiranje. Izbire je zdaj res veliko. Če nabiramo v dolini ali če gremo v hribe, povsod cveti. Bujna narava kliče. Če se z rastlinami še nismo srečali, pojdimo najprej na kakšno delavnico, kjer spoznamo rastline v naravi. Pri določenih rastlinah se težko zmotimo, že po slikovnem materialu se lahko znajdemo, težave nastanejo, ko so si rože sorodne. Ko vidimo rastlino v živo, vidimo kako raste iz zemlje, si to zapomnimo.«

»Če bi se še enkrat začela ukvarjati z rastlinami, bi se verjetno najprej učila strupenih, potem šele bi se lotila »pravih.« Tako pa sem šla obratno pot. S strupenimi se kaj dosti ne ukvarjam, čeprav ni prav, kaj ne? So tudi zanimive, rastejo zraven, pod zemljo so povezane.

Konkretno dišeča vijolica je krasna rožica za pljučne bolezni, za ljudi, ki se težko izkašljajo. Za kadilce, astmatike, invalide.

Pravila

»Ni povsem natančno določeno, koliko lahko trgamo. Je pa zelo natančno določeno, kje lahko trgamo in kje ne. V Triglavskem narodnem parku je trganje strogo prepovedano. Količinsko velja približno do kilograma. Zakonodaja tudi določa, katere rastline ne smemo trgati, ker so zaščitene, bolj natančno pa razberemo, kaj lahko uporabljamo in katera zelišča lahko prodajamo, oziroma ponudimo zeliščarji, ki so preverjena in dovoljena, katera zelišča pa lahko ponudijo le v lekarnah. To je jasno označeno.«

Zelišča v kulinariki, tudi za Odprto kuhinjo

» To je kreativnost, ki je v meni. Vedno strmim, razmišljam, poizkušam, kako narediti kaj drugače in morda sem bila resnično v našem okolju začetnica na tem področju. Zelišče ni samo kot dodatek, čaj, tinktura, lahko je tudi hrana. Ohranjam pa to, da za vsako ceno ne dodajam zelišča, ker se to dobro sliši. Dodajam zelišča z okusom, barvo, s katerimi resnično lahko nadgradim kulinariko.«

Kaj lahko nabiramo?

»Narava je bogata in bo še septembra. Začnimo recimo s koprivo. Listi so koristni, vse do semen, ki so še celo bolj koristna kot listi. Kopriva je kraljica med zelišči, ki jo lahko uživa skoraj vsak, uporabljamo jo lahko za regeneracijo, za kri, razstrupljanje, kot prvo pomoč ob vnetjih mehurja, lahko za pranje las, za čiščenje kože, za obkladke. Ni zapletena, enostavno jo posušimo. Semena poberemo, ko kopriva semeni, ta osmukamo, posušimo, shranimo v stekleno posodo in jih uporabimo pri jedeh. Zmeljemo v mežnarju in dodamo v juhe, jogurt, omake. Naberimo pa jih v čistem okolju, ne ob cesti, kjer so težke kovine. Za rastline vemo, da marsikaj absorbirajo – vsrkajo.«

  Ravnokar sem v prelomnem obdobju, ko se odločam za zmanjšanje svoje dejavnosti predelovanja zelišč. Redno pa predajam naprej znanje, rada odgovorim ljudem, ki me pokličejo in vprašajo kaj zase. Ne kot zdravnik, sem zeliščarka. Mnogo je osamljenih in iščejo rožico, s katero bi si olajšali dušo.

Če je kopriva kraljica, je trpotec kralj

»Enako koristen, zunanje in notranje, za izkašljevanje, cirkulacijo organizma, lahko ga uporabljamo zunanje za rane, lišaje, pike. Tudi v kulinariki lahko naredimo z njim zanimive stvari, kot sirup za bogatenje sladic. Sladilo za čaj. Na voljo imamo zdaj recimo tudi zlato rozgo, roža, ki je krasna za sečila, koristi pri mehurju. Zdaj bo vedno bolj vidna, je rumena in drobnih cvetkov. V njeni bližini ne raste nobena strupena njej podobna rastlina. Potem bodo sledili bezgove jagode, jerebika, šipek. Plodov bo veliko.

Kdaj nabiramo?

»Dopoldne, a ne po enajsti ali dvanajsti uri, ker je takrat vsa eteričnost v zraku. Pojdimo v suhem, sončnem dopoldnevu, ko je rastlina res suha, takrat je najboljše ujeti vso to eteričnost rastlin, ki jo potem lahko shranimo za jesenske, zimske dni. Če dan prej pade dež in je rastlina še vsa vlažna, tudi če na videz ni videti, sta potrebna vsaj dva zaporedna dneva suhega vremena. Sivka dobro uspeva na revni zemlji, najbolje jo pomladimo z rezjo, na pomlad še preden začne poganjati, le nekje pet centimetrov nad tlemi, tako ne bo imela olesenelih stebel in se bo lepo razvejala.«

Kako sušimo?

»Če bi imeli vse leto na razpolago zelišča jih sploh ne bi sušili. Vedno je rastline najbolje uporabiti takoj ko jih naberemo. Zelišča se nikoli povsem ne posušijo, zrak vedno kroži. Toda, če jih recimo shranimo v papir, se bo v njih sama po sebi usklajevala vlaga. Zaprta v steklu pa bodo kmalu pokazala, ali so bila dovolj posušena ali ne. Sušimo jih na tkanini, mreži. Pazimo le, da so res dobro posušena, na otip morajo šelesteti. Saj se v srži še vedno lahko zadržuje nekaj vlage.«

Kaj je užitno pri rastlinah?

»Rastline, ki so užitne, načeloma lahko uporabljamo v celoti. Biti moramo pa posebej previdni pri nabiranju korenin. Pri teh, ker ne vidimo zunanjega dela rastline, hitro zmotimo in pride lahko do zastrupitve. Recimo meliso trgamo vedno pred cvetenjem, ker je takrat najbolj polna arom. Zelišče je zel. Zeliščne rože, zeliščne ali zdravilne rastline – polno izrazov, a istega pomena. Z uporabo dobimo minerale, klorofil, soli. Škoda bi bilo to ne uživati, a vsevprek vendarle ne gre trgati. Osveščenost je vse večja. Ljudje se držijo pravil in vedo, kaj je prav in kaj ne. Skoraj ne vidim več ljudi z ogromnimi vrečkami, ki bi trgali rastline, dokler jih je kaj. Slovenija je oaza, ohranimo biotsko pestrost, na majhnem imamo vse, ni treba hoditi daleč in visoko po rastlino, ki jo potrebujemo.«