Franc Bole je bil »drzen in vizionarski«

Cerkev na Slovenskem 25. 08. 2024, 08:46 Petra Stopar

Popoldne ob 16.00, bosta pred župnijsko cerkvijo v Knežaku na Pivki sveta maša in blagoslov spominskega obeležja duhovniku, medijskemu in karitativnemu ter misijonskemu delavcu, msgr. Francu Boletu. V slovenskem prostoru je med prvimi po vojni odprl župnišče mladim in skupaj s somišljeniki ustanovil in dolga leta vodil revijo in založbo Ognjišče, ter kasneje tudi Radio Ognjišče. Slovesnost bomo v živo prenašali, videoprenos bo tudi prek spleta in našega Youtube kanala.

Župnik v Knežaku Alojz Milharčič pripoveduje, da je msgr. Boleta spoznal, ko je bil ta župnik v Postojni. Sodelovanje z njim je trajalo skoraj dvajset let, zato je Milharčič spoznal Boletov odprt in prijazen pristop do mladih ter njegovo sposobnost prisluhniti potrebam skupnosti: »Še vedno mi veliko pomeni to, da smo bili skupaj kot duhovniki in tudi, ko se spominjam otroštva, se mi zdi, da me je zaznamovalo, tudi morda v tem, da sem šel v življenju naprej kot duhovnik.«

Ko se spominjam otroštva, se mi zdi, da me je zaznamovalo, tudi morda v tem, da sem šel v življenju naprej kot duhovnik.

Po Milharčičevih besedah je bilo obdobje s konca šestdesetih let zaznamovano z upanjem in prenovo v Cerkvi. Boletovo prizadevanje za evangelizacijo preko medijev in njegov inovativni duh sta bila po njegovem prepričanju ključna za to, da je mladim približal vero na sodoben način. Mladi so se velikokrat družili v župniji in tudi sam je kot deček rad prišel v župnišče. »Tam je bilo tudi veliko knjig, kar je bilo za beročega človeka gotovo pomembna zadeva, zmeraj se je nekaj dogajalo v tem župnišču, predvsem pa ni bilo tiste distance med njim kot župnikom ali gospodom in nekim povprečnim vernikom. Za vse je bil zelo odprt,« je dejal Milharčič.

On si je upal reči in kar je rekel, je naredil.

»Bil je drzen in bil je vizionar. Tega včasih manjka. Drznosti se bojimo, vizionarstvo pa je, se mi zdi, obdaritev, poleg osebnega iskanja,« je še menil sogovornik in poudaril Boletov pomen tudi za župnijo Knežak in širšo skupnost. »Bole je v našem okolju preživel 12 let, preden so šli z družino v Postojno. Se je pa vedno rad vračal in vedno me je spraševal, kako je v Knežaku zadnja leta,« je dodal.

Drznosti se bojimo, vizionarstvo pa je, se mi zdi, obdaritev.

Pobuda za postavitev obeležja v Boletovi rojstni in krstni župniji Knežak se je razvila v krogu njegovih prijateljev in v sodelovanju z Ognjiščem. Milharčič je ob tem poudaril, da spomenik ni le priznanje Boletovim dosežkom, temveč spodbuda, da se tudi današnje generacije podajo na pot, ki jo je začrtal, in priložnost za opozorilo, da še naprej potrebujemo drznost in vizionarstvo v našem duhovnem delovanju. Bronasti kip, ki ga je ustvaril kipar Mirsad Begič, pa je po Milharčičevih besedah rezultat natančne analize Boletove osebnosti in dela, čeprav ga kipar osebno ni poznal. Župnik meni, da je spomenik tudi pogled na človeka, ki je zrasel v tem okolju, kjer so burja, skala, bor in brin, in ki je bil tipičen Primorec: »On si je upal reči in kar je rekel, je naredil.«